Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Božji prijatelji > Osebni odnos z Bogom > Točka 151
151

V mojo otroško glavo so se močno vtisnila tista znamenja, ki so jih v hribih v moji deželi postavljali ob robove poti. Mojo pozornost so pritegnili visoki količki, običajno pobarvani z rdečo barvo. Takrat so mi razložili, da ko zapade sneg in prekrije poti, njive in travnike, gozdove, skalovje in globeli, takrat ti količki izstopajo kot zanesljive oporne točke, da vsi vedno vedo, kod pelje pot.

V notranjem življenju se dogaja nekaj podobnega. V njem obstajajo pomladi in poletja, vendar pridejo tudi zime, dnevi brez sonca in noči brez mesečine. Ne moremo dovoliti, da bi bil odnos s Kristusom odvisen od našega razpoloženja, od sprememb v našem značaju. Taka drža kaže na egoizem in lagodnost ter se nikakor ne ujema z ljubeznijo.

Zato bo v trenutkih snežnega meteža in viharja nekaj trdnih, prav nič sentimentalnih pobožnosti, ki so dobro ukoreninjene in prilagojene okoliščinam vsakega posameznika, kakor ti rdeče pobarvani količki, ki nam bodo ves čas označevali pot, dokler Gospod ne bo določil, naj zopet posije sonce, se otaja zmrzal in naj srce ponovno začne biti ter se vname v ognju, ki v resnici nikoli ni ugasnil: bil je le žerjavica, skrita pod pepelom obdobja preizkušnje, ali zmanjšanega truda, ali pa premalo požrtvovalnosti.

[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Izpis poglavja Naprej