Ko se boste vprašali o tem, kakšna je in kakšna naj bi bila naša pobožnost, v katerih določenih točkah bi se moral izboljšati naš osebni odnos z Bogom, boste — če ste me razumeli — zavrnili skušnjavo, da bi si zamišljali nepremagljiva junaštva; odkrili ste namreč, da je Gospod zadovoljen, če mu v vsakem trenutku izročamo majhne dokaze ljubezni.

Poskusi se s stalnostjo držati načrta duhovnega življenja: nekaj minut premišljevalne molitve; udeležba pri sveti maši — vsak dan, če imaš možnost — in pogosto obhajilo; redno prejemanje svetega zakramenta odpuščanja, čeprav ti tvoja vest ne očita nobenega smrtnega greha; obisk Jezusa v tabernaklju; molitev in kontemplacija skrivnosti rožnega venca ter toliko drugih čudovitih pobožnosti, ki jih že poznaš ali pa se jih lahko naučiš.

Ne smejo se spremeniti v toge norme, v neprepustne oddelke. Določajo namreč prilagodljiv načrt, usklajen z dejstvom, da si človek, ki živi sredi uličnega vrveža, z intenzivnim poklicnim delom in družbenimi obveznostmi ter odnosi, ki jih ne smeš zanemariti, saj se v teh opravilih nadaljuje tvoje srečanje z Bogom. Tvoj načrt duhovnega življenja mora biti kot gumijasta rokavica, ki se popolnoma prilagaja roki, ki jo uporablja.

Prav tako ne pozabite, da ni najbolj pomembno to, da delamo veliko stvari. Velikodušno se osredotoči na tiste, ki jih lahko izpolnjuješ vsak dan, kadar si tako razpoložen ali ko do tega nimaš volje. Te pobožnosti ti bodo skoraj neopazno vodile h kontemplativni molitvi. Iz tvoje duše bo vzklilo več dejanj ljubezni, molitvenih vzklikov, dejanj zahvale in zadoščevanja, duhovnih obhajil …, medtem ko boš opravljal svoje dolžnosti: ko boš odložil telefonsko slušalko, ko boš vstopil v neko prevozno sredstvo, ko boš zaprl ali odprl vrata, ko boš šel mimo cerkve, ko boš začel novo nalogo, jo opravljal in ko jo boš zaključil; vse boš povezal s tvojim Očetom Bogom.