Iz razlogov, ki niso v zvezi z našo temo — vendar pa jih dobro pozna Jezus, ki nas spremlja iz tabernaklja — me je življenje pripeljalo do tega, da sem se še posebej zavedal, da sem božji otrok. Okušal sem veselje ob tem, ko sem se zatekel v srce mojega Očeta; da bi zadoščeval, da bi se očistil, da bi mu služil, da bi razumel vse ljudi in da bi vsem odpuščal na temelju njegove ljubezni in mojega ponižanja.

Zato želim vztrajati pri tem, kako potrebno je, da se — vi in jaz — okrepimo, se prebudimo iz tega spanja slabotnosti, ki nas tako zlahka prevzame, ter na globlji in neposrednejši način ponovno zaznavamo dejstvo, da smo božji otroci.

Jezusov zgled, vsi Kristusovi koraki po tistih vzhodnih krajih se nam pomagajo poglobiti v to resnico. Če sprejmemo pričevanje ljudi — beremo v Janezovem pismu — je pričevanje Boga večje. In kaj je pričevanje Boga? Ponovno spregovori sveti Janez: Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče, da bi se imenovali božji otroci — in to tudi smo … Preljubi, zdaj smo božji otroci.

V teku let sem se poskušal brez omahovanja opirati na to veselo resničnost. Moja molitev je bila enaka v vseh okoliščinah, le z različnimi poudarki. Dejal sem mu: Gospod, Ti si me postavil sem; Ti si mi zaupal to ali ono in jaz zaupam vate. Vem, da si moj Oče, in vedno sem videl, kako so majhni otroci vedno popolnoma prepričani v svoje starše. Moja duhovniška izkušnja mi je potrdila, da ta izročitev v božje roke spodbuja duše k pridobitvi močne, globoke in vedre pobožnosti, ta pa nas spodbuja, da vedno delujemo s pravilnim namenom.