Bela nedelja mi v spomin prikliče staro pobožno tradicijo iz moje dežele. Na ta dan, ko nas liturgija vabi, naj hrepenimo po duhovni hrani — rationabile, sine dolo lac concupiscite, zahrepenite po duhovnem mleku, brez primesi zvijače — je bila takrat navada, da so nosili sveto obhajilo bolnikom, ne nujno težko bolnim, da bi lahko izpolnili velikonočno zapoved. V nekaterih velikih mestih je vsaka župnija organizirala svojo evharistično procesijo. Iz svojih študijskih let se spomnim, da je bilo običajno, da so se na glavni zaragoški ulici križali trije sprevodi, v katerih so bili samo moški, tisoči moških z velikimi prižganimi svečami. Trdni ljudje, ki so spremljali Gospoda v zakramentu, z vero, večjo od tistih več kilogramov težkih sveč.

Ko sem se to noč nekajkrat prebudil, sem v obliki molitvenega vzklika ponavljal: quasi modo geniti infantes, kot pravkar rojeni otroci …Pomislil sem, da nam to povabilo Cerkve pride zelo prav vsem, ki čutimo resničnost božjega otroštva. Prav je namreč, da smo zelo trdni, močni, da imamo pogum, ki je zmožen vplivati na okolje, v katerem živimo. Kljub temu pa je pred Bogom tako dobro, da nase gledamo kot na majhne otroke!

Quasi modo geniti infantes, rationabile, sine dolo lac concupiscite: kakor otroci, ki so pravkar prišli na svet, na ves glas jokajte po čistem mleku duha. Čudovite so te besede svetega Petra in zelo dobro razumem, da je liturgija v nadaljevanju dodala: exsultate Deo adiutori nostro: iubilate Deo Iacob, vriskajte v čast Bogu, vzklikajte Jakobovemu Bogu, ki je tudi naš Gospod in naš Oče. Toda rad bi, da bi vi in jaz danes premišljevali ne o svetem oltarnem zakramentu, ki iz našega srca izvablja najvišjo slavo Jezusu; želim, da bi se zadržali pri gotovosti božjega otroštva ter pri nekaterih od njegovih posledic za vse, ki se v plemenitem prizadevanju trudijo živeti svojo krščansko vero.