Rad bi, da bi v vsej njeni globini odkrili to preprostost Učitelja, ki se ne postavlja s svojim spokornim življenjem. On namreč od tebe pričakuje enako: Kadar se postite, ne bodite kakor čemerni hinavci; kazijo si namreč obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

Tako se moraš vaditi v duhu spokornosti: pred Bogom kakor otrok, kakor malček, ki svojemu očetu pokaže, kako ga ima rad, tako da se odpove svojim malim zakladom brez vrednosti — praznemu tulcu, vojačku brez glave, zamašku od steklenice. Težko mu je narediti ta korak, toda ljubezen na koncu zmore več in zadovoljen iztegne roko.