Spomnil sem se — gotovo me je kdo od vas že kdaj slišal govoriti o tem pri drugih meditacijah — na sanje nekega pisatelja iz španskega zlatega veka. Pred njim sta se odpirali dve poti. Ena od njiju je široka in prevozna pot, lahkotna, ob njej je obilo krčem in gostišč ter drugih prijetnih in lagodnih krajev. Ljudje gredo po njej na konjih ali v kočijah, spremljata jih glasba in smeh, nori izbruhi glasnega smeha; na njej je moč videti množico ljudi, opitih od navideznih, minljivih užitkov, kajti ta cesta se konča v prepadu brez dna. To je pot posvetnih ljudi, večnih lagodnežev: razkazujejo nekakšno veselje, ki ga v resnici nimajo; nenasitno iščejo vsakovrstno udobje in užitke …; bolečina, odpoved, žrtev jih navdajajo z grozo. Ničesar nočejo vedeti o Kristusovem križu in mislijo, da je to stvar tistih, ki niso čisto pri pravi. Toda brez pameti so prav oni: sužnjem nevoščljivosti, požrešnosti, čutnosti se na koncu godi veliko slabše in prepozno se zavejo, da so za plehke, ničeve stvari zapravili svojo zemeljsko in večno srečo. Gospod nas je opozoril: Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?

V drugačni smeri pa v teh sanjah poteka druga pot; tako ozka in strma je, da po njej ni mogoče jezditi na konjskem hrbtu. Vsi, ki se podajo na to pot, hodijo po njej z lastnimi nogami, morda v cikcaku, ter z vedrim obrazom, medtem ko stopajo po bodičju in se izogibajo skalam. Njihova oblačila so na nekaterih mestih razcefrana, enako njihovo meso. Toda na koncu jih čaka čudovit vrt, večna sreča, nebesa. To je pot svetih duš, ki se ponižajo, ki se iz ljubezni do Jezusa Kristusa veselo žrtvujejo za druge; pot tistih, ki se ne bojijo strmega vzpenjanja, ob tem ko ljubeče nosijo svoj križ, pa naj bo še tako težak; vedo namreč, da bodo, če omagajo pod njegovo težo, lahko ponovno vstali in nadaljevali hojo navkreber: Kristus je moč teh popotnikov.