Zelo me razžalosti, če izvem, da kakšen katoličan — božji otrok, ki je po krstu poklican, da bi bil drugi Kristus — pomirja svojo vest z enostavno formalno pobožnostjo, z nekakšno religioznostjo, ki ga le kdaj pa kdaj spodbudi k molitvi, ampak samo če misli, da bi mu prišla prav; da je prisoten pri sveti maši ob zapovedanih dneh, pa niti ne vedno, medtem ko natančno pazi, da bo njegov želodec miren in jé ob točno določenih urah; popušča v svoji veri in jo zamenja za krožnik leče, da se le ne bi odpovedal svojemu položaju … In potem predrzno ali pohujšljivo uporablja oznako kristjana za svoje povzpetništvo. Ne! Ne sprijaznimo se z zunanjimi oznakami: hočem, da ste kristjani v celoti, nerazdvojeni; in da bi to dosegli, morate brez izgovorov iskati primerno duhovno hrano.

Iz osebne izkušnje vam je znano — to sem pogosto ponavljal z namenom, da bi bilo manj obupovanja — da je notranje življenje sestavljeno iz začenjanja in ponovnega začenjanja, vsak dan. In v svojem srcu boste začutili, tako kakor jaz v mojem, da se je treba nenehno boriti.

Verjetno ste pri spraševanju vesti opazili — tudi meni se dogaja enako; oprostite, da govorim o sebi, toda medtem ko vam govorim, skupaj z Gospodom obravnavam potrebe svoje duše —, da vedno znova utrpite majhne neprijetnosti, in včasih se vam lahko zazdijo ogromne, ker razkrijejo očitno pomanjkanje ljubezni, izročitve, duha požrtvovalnosti, obzirnosti. Z iskrenim kesanjem povečujte hrepenenje po zadoščevanju, toda nikoli mi ne izgubite miru.