101

Slišimo govoriti o napuhu in morda si predstavljamo gospodovalno, vzvišeno vedenje: silen hrup glasov, ki kličejo zmagovalcu, ko gre mimo, kakor rimski cesar pod visokimi slavoloki, ki skloni svojo glavo v strahu, da se ne bi njegovo veličastno čelo dotaknilo belega marmorja.

Bodimo realni: tak napuh pride v poštev samo v nori fantaziji. Boriti se moramo proti drugim, bolj prefinjenim in pogostejšim oblikam napuha: ošabnost, ki ima raje svojo lastno odličnost kakor pa odličnost bližnjega; nečimrnost v pogovorih, mislih in kretnjah; skoraj bolezenska občutljivost, užaljenost zaradi besed in dejanj, ki na noben način ne pomenijo nikakršne žalitve.

Vse to je lahko in tudi je vsakdanja skušnjava. Človek ima samega sebe za sonce in središče ljudi, ki ga obdajajo. Vse se mora vrteti okrog njega. In v svoji bolestni vnemi neredko poseže celo po hlinjenju bolečine, žalosti in bolezni: da bi drugi skrbeli zanj in ga razvajali.

Največji del konfliktov, ki se pojavljajo v notranjem življenju mnogih ljudi, proizvede domišljija: menda so rekli, menda si bodo mislili, morda me cenijo … In ta uboga duša trpi zaradi svoje žalostne nečimrnosti, zaradi neresničnih sumničenj. V tej nesrečni pustolovščini se njihova grenkoba nikoli ne konča in poskušajo pri drugih izzvati nemir: ker ne znajo biti ponižni, ker se niso naučili pozabiti nase, da bi se velikodušno izročili v služenje drugim zaradi ljubezni do Boga.

Ta točka v drugem jeziku