Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Božji prijatelji > Po Gospodovih stopinjah > Pog 8
127

Ego sum via, veritas et vita, Jaz sem pot, resnica in življenje. S temi nezmotljivimi besedami nam je Gospod pokazal, kaj je prava steza, ki vodi k večni sreči. Ego sum via: On je edina steza, ki povezuje nebesa z zemljo. To pravi vsem ljudem, še posebno pa opominja tiste, ki smo mu — kakor ti in jaz — dejali, da smo odločeni naš krščanski poklic vzeti resno: da bo Bog vedno prisoten v naših mislih, na naših ustnicah in v vseh naših dejanjih, tudi v tistih najbolj vsakdanjih in običajnih.

Jezus je pot. On je na tem svetu zapustil čiste sledi svojih korakov, neizbrisna znamenja, katerih ne zob časa ne sovražnikova zavratnost ne moreta izbrisati. Iesus Christus heri, et hodie; ipse et in saecula. Kako rad se spomnim na to! Isti Jezus Kristus, ki je bil včeraj tam za apostole in ljudi, ki so ga iskali, danes živi za nas in bo živel na veke. Ljudje smo tisti, ki včasih ne zmoremo odkriti njegovega obličja, večno sodobnega obličja, ker gledamo z utrujenim ali nejasnim pogledom. Sedaj, ko začenjamo ta trenutek molitve pred tabernakljem, ga prôsi kakor tisti slepi človek iz evangelija: Domine, ut videam! — Gospod, da bi spregledal! Naj se moj razum napolni z lučjo in naj Kristusova beseda pronica v moj razum; naj se v moji duši ukorenini njegovo življenje in me preoblikuje v pričakovanju večne slave.


128

Kako jasen je Kristusov nauk! Kot običajno odprimo Novo zavezo, tokrat pri enajstem poglavju Matejevega evangelija: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen. Ali vidiš? Od njega se moramo učiti, od Jezusa, ki je naš edini vzor. Če se hočeš na svoji poti izogibati spotikanju in stranpotem, ti ne preostane drugega kot hoditi, koder je hodil On, se opirati na odtise njegovih stopinj, se poglobiti v njegovo ponižno in potrpežljivo srce, piti iz izvira njegovih zapovedi in njegovih čustev; skratka, poistovetiti se moraš z Jezusom Kristusom. Truditi se moraš zares postati drugi Kristus med tvojimi brati ljudmi.

Da pa se nihče ne bi čutil izvzetega, preberimo še nek drug navedek svetega Mateja. V šestnajstem poglavju Gospod še natančneje pojasni svoj nauk: Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Božja pot je pot odrekanja, mrtvičenja, izročitve, toda ne pot žalosti ali bojazljivosti.

Še enkrat poglej Kristusov zgled, od betlehemske zibeli do kalvarijskega prestola. Premišljuj o njegovi samoodpovedi, njegovih odrekanjih: o lakoti, žeji, utrujenosti, vročini, zaspanosti, grobem ravnanju, nerazumevanju, solzah ... in o njegovem veselju nad tem, da bo odrešil vse človeštvo. Rad bi, da si globoko zapišeš v srce in v razum tisti povzetek iz pisma svetega Pavla, v katerem vabi Efežane, naj brez oklevanja sledijo Gospodovim stopinjam, zato da boš velikokrat premišljeval o tem ter iz tega izpeljal praktična dejanja: Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu.


129

Jezus je samega sebe izročil v žgalno daritev iz ljubezni. In ti, Kristusov učenec, ti, ljubljeni božji otrok, ti, ki si bil odkupljen za ceno križa: tudi ti se moraš biti pripravljen odreči samemu sebi. Zato se ne ti ne jaz, ne glede na konkretne okoliščine, v katerih se nahajava, ne moreva obnašati sebično, pomehkuženo, lagodno, razpuščeno ... — oprosti mi, če sem iskren — neumno! “Če stremiš po občudovanju ljudi in si želiš, da bi te opazili ali cenili, ter ne iščeš ničesar drugega kakor prijetno življenje, si zgrešil pot ... V mesto svetih je dovoljeno vstopiti, počivati v njem ter za vse večne čase vladati s Kraljem samo tistim, ki vanj pridejo po trnjevi poti, strmi in ozki poti bridkosti.”

Potrebno je, da se prostovoljno odločiš nositi križ. Drugače bo tvoj jezik govoril, da posnemaš Kristusa, toda tvoja dejanja bodo to zanikala; na tak način ne boš mogel vzdrževati globokega notranjega odnosa z Učiteljem in ga ne boš resnično ljubil. Nujno je, da se kristjani temeljito prepričamo o tej resnici: nismo blizu Gospodu, kadar se ne znamo spontano odpovedati tolikim rečem, ki jih zahtevajo kaprice, nečimrnost, udobje, lastna korist ... Niti en dan ne sme miniti, ne da bi ga začinil z milostjo in soljo mrtvičenja. In zavrni to misel, da si takrat prikrajšan, da postaneš nesrečnik. Skromna bo tvoja sreča, če se ne naučiš premagati samega sebe, če dovoliš, da te poteptajo in te obvladujejo tvoje strasti in trenutne želje, namesto da bi si odločno naložil svoj križ.


130

Spomnil sem se — gotovo me je kdo od vas že kdaj slišal govoriti o tem pri drugih meditacijah — na sanje nekega pisatelja iz španskega zlatega veka. Pred njim sta se odpirali dve poti. Ena od njiju je široka in prevozna pot, lahkotna, ob njej je obilo krčem in gostišč ter drugih prijetnih in lagodnih krajev. Ljudje gredo po njej na konjih ali v kočijah, spremljata jih glasba in smeh, nori izbruhi glasnega smeha; na njej je moč videti množico ljudi, opitih od navideznih, minljivih užitkov, kajti ta cesta se konča v prepadu brez dna. To je pot posvetnih ljudi, večnih lagodnežev: razkazujejo nekakšno veselje, ki ga v resnici nimajo; nenasitno iščejo vsakovrstno udobje in užitke ...; bolečina, odpoved, žrtev jih navdajajo z grozo. Ničesar nočejo vedeti o Kristusovem križu in mislijo, da je to stvar tistih, ki niso čisto pri pravi. Toda brez pameti so prav oni: sužnjem nevoščljivosti, požrešnosti, čutnosti se na koncu godi veliko slabše in prepozno se zavejo, da so za plehke, ničeve stvari zapravili svojo zemeljsko in večno srečo. Gospod nas je opozoril: Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?

V drugačni smeri pa v teh sanjah poteka druga pot; tako ozka in strma je, da po njej ni mogoče jezditi na konjskem hrbtu. Vsi, ki se podajo na to pot, hodijo po njej z lastnimi nogami, morda v cikcaku, ter z vedrim obrazom, medtem ko stopajo po bodičju in se izogibajo skalam. Njihova oblačila so na nekaterih mestih razcefrana, enako njihovo meso. Toda na koncu jih čaka čudovit vrt, večna sreča, nebesa. To je pot svetih duš, ki se ponižajo, ki se iz ljubezni do Jezusa Kristusa veselo žrtvujejo za druge; pot tistih, ki se ne bojijo strmega vzpenjanja, ob tem ko ljubeče nosijo svoj križ, pa naj bo še tako težak; vedo namreč, da bodo, če omagajo pod njegovo težo, lahko ponovno vstali in nadaljevali hojo navkreber: Kristus je moč teh popotnikov.


131

Kaj zato, če se spotaknemo, če pa v bolečini padca najdemo energijo, ki nas ponovno vzravna in nas spodbudi, da nadaljujemo pot z novim pogumom? Nikar ne pozabite, da svetnik ni tisti, ki nikoli ne pade, temveč tisti, ki vedno znova vstane, s ponižnostjo in sveto trmo. Svetopisemska Knjiga pregovorov pravi, da pravični pade sedemkrat na dan, zato se ti in jaz, ubogi človeški bitji, ne smeva čuditi niti izgubljati poguma, ko se soočava s svojo osebno bedo ter ko se spotikava na poti, kajti šla bova dalje po njej, če bova iskala moč v Njem, ki nam je obljubil: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili. Hvala, Gospod, quia tu es, Deus, fortitudo mea, ker si bil vedno — Ti in samo Ti, moj Bog — moja moč, moje zavetje, moja opora.

Če si zares želiš napredovati v notranjem življenju, bodi ponižen. Vztrajno, zaupno se zatekaj h Gospodovi pomoči ter pomoči njegove svete Matere, ki je tudi tvoja Mati. Čeprav te še vedno močno boli še nezaceljena rana tvojega zadnjega spodrsljaja, vedro in mirno ponovno objemi križ in reci: Gospod, s tvojo pomočjo si bom prizadeval, da se ne bom ustavljal, zvesto bom odgovarjal na tvoja povabila, brez strahu pred strmim vzpenjanjem in pred navidezno enoličnostjo običajnega dela, pred bodičjem in ostrim kamenjem na poti. Vem, da me podpira tvoje usmiljenje in da bom na koncu našel večno srečo, veselje in ljubezen za vso večnost.

Prav v teh sanjah pa je ta pisatelj odkril še tretjo pot: ozko, prav tako polno ostrega kamenja in napornih strmin, kakor druga pot. Po njej je sredi tisočerih stisk hodilo nekaj ljudi s slovesno in veličastno držo. Toda tudi oni so končali v istem grozljivem prepadu, h kateremu je peljala prva pot. To je pot, po kateri hodijo hinavci, v katerih ni pravilnosti namena in katere vodi lažna gorečnost; tisti, ki sprevračajo božja dela tako, da jih pomešajo s časno sebičnostjo. “Neumnost je začeti težaven podvig z namenom, da bi bil občudovan; trudoma izpolnjevati božje zapovedi, hkrati pa stremeti k zemeljskemu plačilu. Kdor si s prakticiranjem kreposti prizadeva doseči človeške dobrine, je kakor tisti, ki za smešno ceno parih novčičev proda dragocen predmet: lahko bi si prislužil nebesa, a se raje zadovolji z minljivo hvalo ... Zato pravijo, da je upanje hinavcev kakor pajčevina: toliko napora, preden ga stkejo, na koncu pa ga odnese en sam piš vetra smrti.”


132

Na te trdne resnice vas spominjam zato, da bi vas povabil, da se pozorno vprašate o gonilih vašega delovanja, z namenom, da bi popravili, kar je potrebno popraviti, da bi vse naravnali k služenju Bogu in vašim bratom ljudem. Glejte, Gospod nam je prišel blizu, nas pogledal z ljubeznijo in nas poklical s svetim poklicem, ne zaradi naših del, ampak po svojem sklepu in milosti, ki nam je bila dana v Kristusu Jezusu pred večnimi časi.

Prečistite svoj namen, vse delajte iz ljubezni do Boga ter z veseljem objemite križ vsakega dne. To sem ponovil že tisočkrat, saj menim, da mora biti ta misel vklesana v srca kristjanov. Kadar se ne omejimo zgolj na to, da prenašamo stiske, fizično ali duševno bolečino, temveč jih ljubimo ter jih izročimo Bogu v zadoščevanje za naše osebne grehe ter grehe vseh ljudi, takrat vam zagotavljam, da nas to trpljenje ne bo potrlo.

Nič več ne nosimo kateregakoli križa, temveč odkrijemo Kristusov križ in tolažbo, da njegovo težo nosi Odrešenik. Mi pa sodelujemo, kakor Simon iz Cirene, ki se je vračal domov z dela na polju z mislijo na zasluženi počitek, a je bil prisiljen primakniti svoja ramena Jezusu v pomoč. Prostovoljno postati Kristusov Cirenejec in tako od blizu spremljati njegovo razbolelo človeškost, ki je sedaj podobna zdelani stari cunji, za zaljubljeno dušo ne pomeni nikakršne nesreče, temveč prinaša gotovost bližine Boga, ki nas blagoslavlja s to izbiro.

Pogosto mi je veliko ljudi presenečeno govorilo o veselju, ki ga — hvala Bogu — imajo in razširjajo moje hčere in sinovi v Opus Dei. Na to tako očitno resničnost vedno odgovorim z enako razlago, saj druge ne poznam: njihovo veselje temelji na tem, da se ne bojijo ne življenja ne smrti; da v bridkostih ne zapadejo v pobitost; da si vsak dan prizadevajo živeti v duhu požrtvovalnosti ter da so se kljub osebni bedi in slabotnosti vedno pripravljeni odreči samim sebi, s čimer drugim ljudem krščansko pot naredijo lažjo in prijetnejšo.


133

Medtem, ko govorim, vem, da vi v božji navzočnosti poskušate pregledati svoje ravnanje. Ali ni res, da večina skrbi, ki vznemirjajo tvojo dušo, to pomanjkanje miru, izhaja iz tega, da nisi odgovoril na božja povabila? Ali pa da si morda hodil po stezi hinavcev, ker si iskal samega sebe? V žalostnem poskusu, da bi pred ljudmi okrog sebe obdržal zgolj videz krščanskega ravnanja, v svoji notranjosti nisi hotel sprejeti odpovedi, mrtvičenja tvojih izkrivljenih strasti, nisi se hotel odpovedati sebi in se brezpogojno izročiti, kakor je storil Jezus Kristus.

Glejte, v teh trenutkih meditacije pred tabernakljem ne morete zgolj poslušati besed, ki jih izgovarja duhovnik in s katerimi na nek način materializira notranjo molitev vsakogar od nas; jaz ti le ponujam nekaj misli, ti nakažem nekaj točk, da bi jih ti aktivno zbral, o njih premišljeval sam pri sebi ter jih spremenil v témo zelo osebnega, tihega pogovora med Bogom in teboj; da bi jih prenesel v tvoje sedanje okoliščine ter da bi z lučjo, ki ti jo ponuja Gospod, v svojem ravnanju razločeval med tem, kar gre v pravo smer, in tistim, kar poteka po napačni poti, ter se popravil z njegovo milostjo.

Bodi hvaležen Gospodu za to kopico dobrih del, ki si jih uresničil brez iskanja lastne koristi, ker lahko skupaj s psalmistom zapoješ: Potegnil me je iz pogubne jame, iz blatnega močvirja, moje noge postavil na skalo, utrdil moje korake. Prosi ga odpuščanja za tvoja opustitve ali tvoje zgrešene korake, ko si se zapletel v ta obžalovanja vreden labirint hinavščine: medtem ko si zatrjeval, da želiš le božjo slavo in dobro tvojega bližnjega, si v resnici le častil samega sebe ... Bodi drzen, bodi velikodušen, in reci “ne”: da nočeš več goljufati Gospoda in človeštva.


134

Čas je, da se zatečeš k tvoji blaženi nebeški Materi, da te sprejme v svoje naročje in ti od svojega Sina izprosi usmiljen pogled. In takoj poskusi narediti konkreten sklep: odtrgaj se že enkrat — pa čeprav boli — od te podrobnosti, ki te ovira in ki jo Bog in ti dobro poznata. Napuh, čutnost, pomanjkanje nadnaravnega čuta se bodo združili in ti prišepetavali: Tole? Saj to je vendar trapasta, nepomembna okoliščina! Ne da bi se še naprej ukvarjal s to skušnjavo, ti odgovôri: Izročil se bom tudi v tej božji zahtevi! Za to imaš veliko razlogov: ljubezen se na poseben način izraža v malenkostih. Običajno so žrtve, za katere nas prosi Gospod, tiste najtežje, čisto majhne, toda tako stalne in dragocene kakor bitje srca.

Koliko mater poznaš, ki so postale junakinje kakšnega herojskega, izrednega dejanju? Malo, zelo malo. Toda ti in jaz poznava mnoge junaške, zares junaške matere, ki se ne pojavljajo pri ničemer, kar bi zbujalo pozornost, ki nikoli ne bodo postale senzacionalna novica, kakor temu pravijo. Vendar se v vsakem trenutku življenja nenehno odpovedujejo same sebi, se z veseljem odrekajo temu, kar je všeč njim, svojemu času, svojim možnostim uveljavitve ali doseganja uspehov, vse zato, da bi dneve svojih otrok obložile s srečo.


135

Poglejmo še druge primere, prav tako vzete iz vsakdanjega življenja. O njih govori sveti Pavel: Tisti, ki v tekališču tečejo, sicer vsi tečejo, le eden pa prejme nagrado. Tako tecite, da jo dosežete. Vsak pa, ki tekmuje, se v vsem obvladuje: oni seveda, da prejmejo minljiv venec, mi pa neminljivega. Dovolj je, da malo pogledate okrog sebe. Poglejte, kolikim žrtvam se ljudje, ženske in moški, podvržejo z dobro ali slabo voljo, zato da skrbijo za svoje telo, da ohranjajo zdravje, da bi bili od drugih deležni spoštovanja ... Kaj pa mi? Ali ne bomo zmožni biti ganjeni ob tej neizmerni božji ljubezni, na katero se človeštvo tako slabo odziva, in ne bomo mrtvičili, kar je potrebno mrtvičiti, da bosta naš razum in naše srce bolj pozorna na Gospoda?

Krščanski čut se je v zavesti mnogih ljudi sprevrgel do te mere, da kadar je govora o mrtvičenju in pokori, pomislijo samo na dolgotrajen post in spokorniške pasove, ki se omenjajo v občudovanja vrednih življenjepisih nekaterih svetnikov. Na začetku tega razmišljanja smo postavili jasno vodilo, da moramo kot zgled našega ravnanja posnemati Jezusa Kristusa. Res je, na začetku svojega učenja se je nanj pripravil tako, da se je umaknil v puščavo in se postil štirideset dni in štirideset noči. Toda pred in po tem je živel krepost zmernosti s tolikšno naravnostjo, da so njegovi sovražniki to izkoristili in mu opravljivo očitali, da je požrešnež in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov.


136

Rad bi, da bi v vsej njeni globini odkrili to preprostost Učitelja, ki se ne postavlja s svojim spokornim življenjem. On namreč od tebe pričakuje enako: Kadar se postite, ne bodite kakor čemerni hinavci; kazijo si namreč obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

Tako se moraš vaditi v duhu spokornosti: pred Bogom kakor otrok, kakor malček, ki svojemu očetu pokaže, kako ga ima rad, tako da se odpove svojim malim zakladom brez vrednosti — praznemu tulcu, vojačku brez glave, zamašku od steklenice. Težko mu je narediti ta korak, toda ljubezen na koncu zmore več in zadovoljen iztegne roko.


137

Dovolite mi, da vam vedno znova zaznamujem pot, za katero Bog pričakuje, da jo bo prehodil vsak od nas, kadar nas kliče, naj mu služimo sredi sveta, da bi posvečevali in se posvečevali preko običajnih opravil. Z velikanskim čutom za zdravo pamet in obenem navdan z vero je sveti Pavel učil, da je v Mojzesovi postavi pisano: ne zavezuj gobca volu, kadar vŕši žito. In sprašuje se: Mar Boga skrbi za vole? Ali ne pravi tega predvsem zaradi nas? Kajti zaradi nas je pisano, da mora tisti, ki orje, orati v upanju, in tisti, ki vŕši, v upanju, da ima delež.

Krščansko življenje nikoli ni bilo omejeno na moreč splet obveznosti, ki dušo podvrže zagrenjeni napetosti, temveč se okoliščinam vsakega posameznika prilega tako kakor roki rokavica. Hkrati zahteva, da ne bi ob opravljanju naših običajnih opravil, velikih in majhnih, ob molitvi in mrtvičenju, nikoli izgubili nadnaravnega gledišča. Pomislite na to, da Bog strastno ljubi svoja ustvarjena bitja; kako naj dela osel, če mu ne dajo jesti, če nima na voljo nekaj časa, da si opomore, ali pa če se zaradi pretiranih udarcev zrahlja njegova čvrstost? Tvoje telo je kakor osliček — in osliček je bil v Jeruzalemu prestol Boga — ki te na svojem hrbtu nosi po božjih stezah na zemlji: potrebno ga je obvladovati, da ne bi zašel stran od božjih poti, ter ga spodbujati, da bo njegov drnec tako vesel in živahen, kot lahko pričakujemo od mladega oslička.


138

Ali se že skušaš odločiti glede tvojih iskrenih sklepov? Prosi Gospoda, naj ti pomaga, da boš potrpežljivo prenašal težave zaradi njegove ljubezni; da boš z naravnostjo v vse polagal očiščujočo dišavo mrtvičenja; da se boš razdajal v služenju Njemu, neopažen, v tišini, kakor se použiva lučka, ki utripa ob tabernaklju. In če se sedaj ne moreš spomniti, kako bi konkretno odgovoril na božje zahteve, ki močno trkajo na tvoje srce, me dobro poslušaj.

Pokora je natančno izpolnjevanje urnika, ki si si ga določil, čeprav se tvoje telo upira ali pa se razum poskuša izmuzniti v fantazijska sanjarjenja. Pokora je, da vstaneš ob vnaprej določeni uri. Tudi to, da brez upravičenega razloga ne puščaš za kasneje dela, ki ti je naporno in težko.

Pokora je v tem, da znaš usklajevati svoje obveznosti z Bogom, z drugimi in s seboj, da si zahteven do sebe na tak način, da uspeš za vsako stvar najti potreben čas. Spokoren si, kadar se ljubeče podvržeš svojemu načrtu molitve, četudi si utrujen, brezvoljen ali hladen.

Pokora je to, da z drugimi vedno ravnaš s kar največjo ljubeznijo, najprej s svojo družino in prijatelji. Da z največjo rahločutnostjo skrbiš za tiste, ki trpijo, za bolnike, za trpeče. Da potrpežljivo odgovarjaš težavnim osebam in tistim, ki te motijo. Da prekineš ali spremeniš svoje načrte, kadar tako zahtevajo okoliščine, predvsem dobri in pravični interesi drugih ljudi.

Pokora je v tem, da z dobro voljo prenašaš tisoč majhnih vsakodnevnih neprijetnosti; da ne opustiš svojega dela, čeprav te je trenutno minilo veselje, s katerim si ga začel; da hvaležno pojéš, kar ti postrežejo, in nisi v nadlego s svojimi muhami.

Pokora za starše ter na splošno za tiste, katerih poslanstvo je voditi ali vzgajati, pomeni popraviti, kadar je to potrebno, v skladu z naravo napake in z okoliščinami tistega, ki to pomoč potrebuje, ter se dvigniti nad neumno in pretirano čustveno subjektivnost.

Duh pokore nas vodi, da se ne bomo neurejeno navezali na veličasten osnutek naših prihodnjih projektov, v katerih smo že predvideli, kakšne bodo naše mojstrske črte in poteze. Kakšno veselje naredimo Bogu, kadar se znamo odpovedati svojim čačkam in packam malega mojstrčka in dovolimo, da je On tisti, ki dodaja tiste poteze in barve, ki so mu najbolj všeč!


139

Lahko bi nadaljeval in ti naštel célo množico malenkosti — navedel sem ti samo tiste, ki so mi sedaj prišle na misel in jih boš lahko izkoristil v teku dneva, da se boš lahko vedno bolj približeval Bogu, vedno bolj tvojemu bližnjemu. Če sem ti omenil te zglede — vztrajam — tega nisem storil zato, ker bi preziral veliko pokoro. Nasprotno; le-ta se izkaže kot sveta in dobra in celo potrebna, kadar Gospod kliče na to pot in ko ti jo odobri tisti, ki vodi tvojo dušo. Toda opozarjam te, da so velike pokore združljive tudi z velikimi padci, ki jih povzroči napuh. Nasprotno pa ob tej nenehni želji, da bi ugajali Bogu v majhnih osebnih bitkah — na primer nasmehniti se, kadar nam ni prav nič do tega ... razen tega vam zagotavljam, da je nasmeh včasih težji kakor ena ura spokorniškega pasu — težko najdemo povod za ponos, te smešno neumne naivnosti, ko se imamo za pomembne junake; sebe bomo videli kot otroka, ki mu s težavo uspe izročiti njegovemu očetu ničvredne drobnarije, ki pa jih oče sprejme z neizmernim veseljem.

Potemtakem se mora kristjan vedno mrtvičiti? Da, toda iz ljubezni. Kajti ta zaklad naše poklicanosti imamo v glinastih posodah, da bi bilo to preobilje moči iz Boga in ne iz nas. V vsem nas stiskajo, vendar nismo utesnjeni; na neprehodni poti smo, vendar ne brez izhoda; preganjajo nas, vendar nismo zapuščeni; ob tla nas mečejo, vendar nismo uničeni; vedno nosimo v telesu Jezusovo umiranje, da bi se tudi Jezusovo življenje razkrilo v našem telesu.


140

Morda do sedaj nismo čutili, kako nujno je tako od blizu slediti Kristusovim korakom. Morda nismo opazili, da lahko njegovi zadoščevalni žrtvi pridružimo naše male odpovedi: za naše grehe, za grehe ljudi v vseh obdobjih, za to zlonamerno delovanje Luciferja, ki nenehno nasprotuje Bogu s svojim non serviam! Kako bi si drznili brez hinavščine vzklikniti: Gospod, bolijo me žalitve, ki ranijo tvoje preljubeznivo srce, če se ne odločimo, da se bomo odpovedali kakšni malenkosti ali mu izročili kakšno majčkeno žrtev v čast njegovi ljubezni? Pokora, resnično zadoščevanje, nas vodi po poteh izročitve, ljubezni. Izročitev, da bi zadoščevali, in ljubezen, da bi pomagali drugim, kakor je Kristus pomagal nam.

Odslej naj se vam mudi ljubiti. Ljubezen nam bo preprečevala, da bi se pritoževali in upirali. Pogosto namreč prenašamo težave, da; vendar tarnamo; in takrat zapravljamo božjo milost, poleg tega pa ji zvežemo roke za prihodnje zahteve. Hilarem enim datorem diligit Deus. Bog ljubi veselega darovalca, ki daje neprisiljeno, s spontanostjo; ta pa se rodi iz zaljubljenega srca, brez vika in krika nekoga, ki se izroča, kakor da bi delal uslugo.


141

Ponovno se ozri na svoje življenje in prosi odpuščanja za to in ono malenkost, ki se takoj pojavi pred očmi tvoje vesti; za neprimerno rabo jezika; za tiste misli, ki se nenehno vrtijo samo okrog tebe; za tisto kritično obsodbo, v katero si privolil in ki te po neumnem skrbi ter v tebi povzroča nenehen nemir in bojazen ... Lahko bi bili zelo srečni! Gospod namreč hoče, da smo zadovoljni, pijani od veselja, medtem ko hodimo po enakih poteh sreče, ki jih je prehodil On! Nesrečne se čutimo samo takrat, ko si prizadevamo zaiti s poti in se podati na stezo sebičnosti in čutnosti. Še toliko slabše pa je, če stopimo na stezo hinavcev.

Kristjan se mora izkazati kot pristen, resnicoljuben, iskren v vseh svojih dejanjih. Njegovo delovanje mora odsevati duha: Kristusovega duha. Če ima kdo na tem svetu obveznost, da se izkaže za doslednega, je to kristjan, ker je prejel vnaprej, da bi naredil rodoviten ta dar: resnico, ki osvobaja, ki odrešuje. Morda me boste vprašali: Oče, in kako naj dosežem iskrenost življenja? Jezus Kristus je izročil svoji Cerkvi vsa potrebna sredstva: naučil nas je moliti, govoriti z njegovim nebeškim Očetom; poslal nam je svojega Duha, Vélikega Neznanca, ki deluje v naši duši; in zapustil nam je vidna znamenja milosti, ki so zakramenti. Uporabljaj jih. Okrepi svoje življenje pobožnosti. Vsak dan opravljaj osebno molitev. In nikoli ne odtegni svoje rame veselemu bremenu Gospodovega križa.

Jezus sam te je povabil, da mu slediš kot dober učenec, da bi na svojem potovanju po zemlji sejal mir in veselje, ki ga svet ne more dati. Zato — ponavljam — moramo hoditi brez strahu pred življenjem in brez strahu pred smrtjo, ne da bi se za vsako ceno izogibali bolečini, ki je za kristjana vedno sredstvo očiščenja in priložnost, da resnično ljubi svoje brate, tako da izkoristi tisoč priložnosti običajnega življenja. Čas se je iztekel. Zaključiti moram ta razmišljanja, s katerimi sem skušal nagniti tvojo dušo, da bi se ti odzval z nekaj konkretnimi sklepi; ne z mnogimi, pač pa z jasno določenimi sklepi. Pomisli na to, da Bog hoče, da si zadovoljen; če ti po tvoji strani narediš vse, kar lahko, boš srečen, zelo srečen, presrečen, čeprav bo v vsakem trenutku prisoten križ. Toda ta križ ni več morišče, temveč prestol, s katerega vlada Kristus. In ob njem njegova Mati, ki je tudi naša Mati. Sveta Devica Marija ti bo izprosila srčnost, ki jo potrebuješ, da boš odločno sledil korakom njenega Sina.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej