Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Božji prijatelji > Nenavezanost > Pog 7
110

Na pragu velikega tedna, ko je tako blizu trenutek, v katerem se je na Kalvariji dopolnilo odrešenje vsega človeštva, se mi zdi še posebno primeren čas, da ti in jaz premišljujeva o tem, po kakšnih poteh nas je rešil Jezus, naš Gospod; da kontemplativno opazujeva to njegovo resnično neizrekljivo ljubezen do ubogih bitij, narejenih iz prstí zemlje.

Memento, homo, quia pulvis es, et in pulverem reverteris, nas je na začetku posta opozarjala naša mati Cerkev, da ne bi nikdar pozabili, kako neznatni smo, in da bo nekega dne naše telo, sedaj tako polno življenja, razpadlo kakor lahen oblak prahu, ki ga pri hoji dvigujejo naše noge; razblinilo se bo kakor rahel zrak.

Toda rad bi, potem ko sem vas tako trdo opomnil na našo osebno neznatnost, pred vašimi očmi razprostrl še drugo čudovito resničnost: božjo veličino, ki nas podpira in nas pobožanstvi. Poslušajte besede apostola: Poznate namreč milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, kako je zaradi vas postal ubog, čeprav je bil bogat, da bi vi po njegovem uboštvu obogateli. Mirno poglejte Učiteljev zgled in takoj boste razumeli, da imamo na razpolago obširno temo za premišljevanje skozi celo življenje, da lahko naredimo iskrene sklepe za več velikodušnosti. Kajti vsak od nas — ta cilj, ki ga moramo doseči, imejte pred očmi — se mora poistovetiti z Jezusom Kristusom, ki je — to ste že slišali — postal ubog zate in zame, ki je trpel ter nam tako dal zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah.


111

Si se kdaj vprašal, ko te je spodbudila sveta radovednost, na kakšen način je Jezus uresničil to razsipavanje ljubezni? Sveti Pavel zopet poskrbi za odgovor: Čeprav je bil namreč v podobi Boga, (...) je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Otroci, hvaležno se čudite tej skrivnosti in naučite se: vsa božja moč, vse veličastvo, vsa lepota, vsa neskončna božja harmonija, njegova velika in neizmerna bogastva, sam Bog (!) se je skril v Kristusovi človeškosti, da bi nam služil. Vsemogočni je odločen za nekaj časa zakriti svojo slavo, da bi omogočil odrešilno srečanje s svojimi ustvarjenimi bitji.

Boga ni nikoli nihče videl, piše evangelist Janez, edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil. Pojavil se je pred začudenimi pogledi ljudi: najprej kot novorojenček v Betlehemu; potem kakor otrok, enak vsem ostalim; še kasneje, v templju, kot moder in bister mladostnik; in na koncu s tistim ljubeznivim in privlačnim likom Učitelja, ki je omehčal srca množic, ki so ga navdušene spremljale.


112

Dovolj je le nekaj potez božje ljubezni, ki se je utelesila, in njegova velikodušnost se dotakne naše duše, nas prižge, nas nežno spodbudi, da se pokesamo in da nas boli, ker je bilo naše ravnanje tolikokrat ozkosrčno in sebično. Jezusu Kristusu se ne zdi zamalo, da bi se ponižal in nas tako iz naše bede povzdignil v dostojanstvo božjih otrok, njegovih bratov. Ti in jaz pa, ravno nasprotno, pogosto postaneva neumno domišljava zaradi darov in talentov, ki sva jih prejela, dokler jih ne spremeniva v razlog, da se vsiljujeva drugim, kakor da bi bile zasluge za teh nekaj relativno dovršeno opravljenih del izključno najine: Kaj pa imaš, česar nisi prejel? In če si prejel, kaj se ponašaš, kakor da nisi prejel?

Ko razmišljamo o božji izročitvi in njegovem ponižanju — govorim zato, da bi vsak pri sebi premišljeval o tem — se častihlepje in domišljavost napuha polnega človeka izkaže za nezaslišan greh, prav zaradi tega, ker posameznika pripelje do popolnega nasprotja od vzora, ki nam ga je pokazal Jezus Kristus s svojim ravnanjem. Počasi premišljujte: On se je ponižal, kljub temu, da je Bog. Človek, ki se prevzema zaradi svojega jaza, hoče sam sebe za vsako ceno povišati in ne prizna, da je narejen iz slabe lončenine.


113

Morda so vam v otroštvu pripovedovali pravljico o kmetu, ki je dobil v dar zlatega fazana. Ko je minil prvi trenutek veselja in presenečenja zaradi darila, je novi lastnik iskal prostor za fazana. Po kar nekaj urah iskanja, po mnogih dilemah in različnih načrtih se je kmet odločil, da ga spravi v kokošnjak. Kokoši, ki so občudovale prišlekovo lepoto, so hodile okrog njega osuplo, kot da bi odkrile polbožanstvo. Sredi tega vznemirjenja je nastopil čas hranjenja in ko je gospodar vrgel na tla prva prgišča otrobov, se je fazan, lačen od dolgega čakanja, požrešno zagnal k hrani, da bi rešil svoj trebuh pred suhim letom. Ob tako navadnem prizoru — tisti čudež lepote je jedel z enako požrešnostjo kot najbolj navadna žival — so se njegove razočarane tovarišice iz kokošnjaka zagnale vanj in ga kljuvale, dokler mu niso izpulile vseh peres. Tako žalostno se zruši vase zaverovan človek, toliko bolj porazno, kolikor višje se je povzpel preko svojih lastnih moči, v domišljavem zaupanju v svoje osebne sposobnosti.

Iz tega izluščite praktične sklepe za svoje vsakdanje življenje, čutite se hranitelje talentov, nadnaravnih in človeških, ki jih morate pravilno izkoristiti, in zavrzite smešno prevaro, da vam nekaj pripada, kakor da je sad samo vašega truda. Spomnite se, da obstaja še en seštevanec — Bog, ki ga nihče ne more izpustiti.


114

Ob tej perspektivi se prepričajte: če resnično želimo od blizu slediti Gospodu ter služiti Bogu in vsemu človeštvu, se moramo resno odpovedati samemu sebi: ne biti navezani na darove inteligentnosti, zdravja, časti, plemenitih ambicij, zmagoslavja, uspehov.

Mislim tudi na tista čista hrepenenja, s katerimi hočemo dati vso slavo izključno Bogu in ga slaviti — do tukaj mora namreč segati tvoja odločenost — tako da svojo voljo prilagajamo temu jasnemu in natančnemu pravilu: Gospod, hočem to ali ono samo, če ugaja Tebi, ker če ti ni všeč — zakaj bi si tega želel jaz? Tako zadamo smrtni udarec sebičnosti in nečimrnosti, ki se plazita po vsaki vesti. Poleg tega bomo v naših dušah dosegli resnični mir in nenavezanost, ki se izlije v vedno globlje in intenzivnejše posedovanje Boga.

Da bi lahko posnemali Jezusa Kristusa, mora biti srce v celoti osvobojeno navezanosti. Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Sveti Gregor pravi: “Ni dovolj živeti nenavezan na stvari, če se ne odpovemo tudi samim sebi. Toda ... kam naj gremo zunaj sebe? Kdo je ta, ki se odpove, če zapusti samega sebe?

Zavedajte se, da smo po eni strani padli zaradi greha, po drugi strani pa smo ustvarjeni od Boga. Ustvarjeni smo bili drugačni, kakršni smo zaradi nas samih. Odpovejmo se samim sebi v tem, kar smo postali zaradi greha, ohranjajmo se takšne, kakršni smo bili ustvarjeni po milosti. Če se nekdo, ki je bil ošaben, spreobrne v Kristusu in postane ponižen, se je že odrekel samemu sebi; če razvratnež spremeni svoje življenje in postane vzdržen, se je prav tako odpovedal sebi v tem, kar je bil prej; če skopuh preneha biti lakomen in namesto da bi se polaščal tuje lastnine, postane velikodušen s tem, kar ima, se je zagotovo odpovedal samemu sebi.”


115

Gospod pričakuje velikodušna, resnično nenavezana srca. Uspelo nam bo, če popolnoma odvežemo močne vrvi ali fine niti, s katerimi smo privezani na naš jaz. Ne prikrivam vam, da takšna naravnanost zahteva neprestan boj, premagovanje svojega lastnega razuma in svoje volje, skratka odpoved, ki je bolj goreča kakor le opustitev najbolj zaželenih materialnih dobrin.

Ta nenavezanost, o kateri je govoril Učitelj in ki jo pričakuje od vseh kristjanov, nujno vključuje tudi zunanje izraze. Jezus Kristus coepit facere et docere: bolj kot z besedo, je svoj nauk oznanjal z deli. Rodil se je v hlevu, v največjem pomanjkanju, na slami v jaslih je prespal svoj prvi sen na zemlji. Kasneje, v letih njegovih apostolskih poti, se med mnogimi drugimi zgledi gotovo spomnite njegovega jasnega opomina enemu od tistih, ki so se ponudili, da ga bodo spremljali kot njegovi učenci: Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil. In nikoli ne nehajte v kontemplaciji opazovati tistega prizora iz evangelija, v katerem apostoli, da bi utolažili svojo lakoto, neko soboto po poti smukajo pšenično klasje.


116

Lahko bi rekli, da naš Gospod ob poslanstvu, ki ga je prejel od Očeta, živi iz dneva v dan, tako kakor svetuje v enem izmed najbolj zgovornih naukov, kar jih je prišlo iz njegovih božjih ust: Ne bodite v skrbeh za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka. Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne kašče in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi! ... Pomislite na lilije, kako rastejo. Ne delajo in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsej svoji slavi ni bil oblečen kakor katera izmed njih. Če pa travo, ki je danes na polju in jo jutri vržejo v peč, Bog tako oblači, koliko bolj bo vas, maloverni!

Če bi živeli v večjem zaupanju v božjo previdnost, s trdno vero in gotovostjo v to vsakodnevno zaščito, ki nam je nikoli ne manjka, koliko skrbi in nemira bi si prihranili! Izginila bi tolikšna zaskrbljenost, ki je po Jezusovih besedah lastna poganom tega sveta, ljudem brez nadnaravnega čuta. Rad bi vam z zaupnostjo prijatelja, duhovnika, očeta, v vseh okoliščinah priklical v spomin, da smo po božjem usmiljenju otroci našega Očeta, vsemogočnega, ki je v nebesih, hkrati pa tudi v notranjosti srca. Rad bi z ognjem zapisal v vaš um, da imamo vse razloge zato, da hodimo po tej zemlji z optimizmom, z dušo, ki je osvobojena na videz nujnih stvari, saj vaš Oče vendar vé, da to potrebujete, in On jih bo tudi priskrbel. Verjemite mi, da bomo le tako ravnali kot gospodarji stvarstva in se izognili žalostni sužnosti, v katero številni zapadejo, ker pozabijo, da so božji otroci. Ženejo se za jutrišnji dan ali za “potem”, ki ga morda nikoli ne bodo dočakali.


117

Dovolite mi, da vam še enkrat pokažem delček svoje osebne izkušnje. Svojo dušo vam odpiram v božji navzočnosti in v najpopolnejšem prepričanju, da nisem zgled v ničemer, da sem le cunja, ubogo orodje — gluho in nesposobno — ki ga je Gospod uporabil, da bi se še bolj očitno izkazalo, da On lahko prav dobro piše tudi z nogo od mize. Zato mi, kadar vam govorim o sebi, niti od daleč ne pride na misel, da imam za svoje delovanje morda kakšne zasluge. Še toliko manj vas poskušam prisiliti, da bi hodili po poti, po kateri je Gospod vodil mene. Čisto možno je namreč, da vas Učitelj ne prosi za to, kar je meni toliko pomagalo, da sem lahko brez ovir delal v tem Božjem delu, ki sem mu posvetil vse svoje življenje.

Zagotavljam vam — to sem izkusil na lastni koži in opazoval z lastnimi očmi — da če zaupate v božjo previdnost, če se prepustite njegovim vsemogočnim rokam, vam nikoli ne bo manjkalo sredstev za služenje Bogu, sveti Cerkvi, dušam, in ne bo vam treba zanemariti nobene od vaših obveznosti; poleg tega boste uživali veselje in mir, ki ga mundus dare non potest, kakršnega ne more dati niti posedovanje vseh zemeljskih dobrin.

Od začetkov Opus Dei leta 1928 nisem nikoli — poleg tega, da nisem imel na voljo nobenih človeških sredstev — osebno upravljal niti z enim samim centom; prav tako nisem neposredno posegal v razumljive ekonomske zadeve, ki se pojavijo ob izvajanju katerekoli dejavnosti, pri kateri so udeleženi ljudje — iz mesa in kosti, ne angeli — ki nujno potrebujejo materialna sredstva, da bi lahko učinkovito uresničevali svoje delo.

Opus Dei je in mislim, da bo vedno — do konca časov — za vzdrževanje apostolskih dejavnosti potreboval velikodušno sodelovanje mnogih ljudi: po eni strani zato, ker so te dejavnosti vedno neprofitne; po drugi strani, čeprav raste število tistih, ki sodelujejo, in se povečuje delo mojih sinov in hčera, se bo, če je prisotna božja ljubezen, apostolat razširil in povpraševanje se bo pomnožilo. Zato sem več kot enkrat nasmejal moje hčere in sinove, kadar sem jih silovito spodbujal, naj zvesto odgovorijo na božjo milost in jih opogumljal, naj se predrzno lotijo Boga in ga prosijo za več milosti in denarja, v gotovini, ki smo ga nujno potrebovali.

V prvih letih nismo imeli niti najnujnejšega. Ker jih je pritegnil božji ogenj, so k meni prihajali delavci, rokodelci, študentje ..., ki niso vedeli za našo stisko in pomanjkanje. V Opus Dei smo se s pomočjo nebes namreč vedno trudili delati tako, da sta bili žrtev in molitev obilni in skriti. Ko se sedaj oziram na tisto obdobje, mi iz srca privre vdana zahvala: kakšno gotovost smo imeli v naših dušah! Vedeli smo, da nam bo, če bomo iskali božje kraljestvo in njegovo pravičnost, vse ostalo navrženo. In lahko vam zagotovim, da se zaradi pomanjkanja materialnih sredstev ni prenehala izvajati nobena apostolska pobuda: v pravem trenutku in na takšen ali drugačen način nam je naš Oče Bog s svojo običajno previdnostjo priskrbel, kar je bilo potrebno, zato da bi videli, da je On vedno dober plačnik.


118

Če hočete vedno ravnati kot gospodarji samih sebe, vam svetujem, da se močno potrudite, da ne boste navezani na nobeno stvar, brez strahu, brez bojazni in sumničavosti. Ko boste izpolnjevali svoje osebne, družinske in druge dolžnosti, pošteno uporabite častna zemeljska sredstva ter mislite na služenje Bogu, Cerkvi, vaši družini in prijateljem, vašemu poklicnemu delu, vaši državi, vsemu človeštvu. Poglejte: to, kar je pomembno, se ne uresničuje v posedovanju ali pomanjkanju tega ali onega, temveč v ravnanju, ki je skladno z resnico, katere nas uči naša krščanska vera: ustvarjene dobrine so zgolj sredstva. Zato zavrnite slepilo, da bi jih obravnavali kot nekaj dokončnega: Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte si raje zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.

Ko nekdo svojo srečo osredotoča izključno na zemeljske stvari — bil sem priča resničnim tragedijam — sprevrže razumno uporabo le-teh in uniči red, kakršnega je modro določil Stvarnik. Srce takrat ostane žalostno in neizpolnjeno; izgublja se na poteh večnega nezadovoljstva in konča v suženjstvu že na zemlji, postane žrtev prav teh dobrin, ki so bile morda pridobljene z brezštevilnimi napori in odpovedmi. Predvsem pa vam priporočam, da nikoli ne pozabite, da za Boga ni prostora in ne prebiva v srcu, ki je umazano od ljubezni brez reda, raskave, nečimrne. Nihče ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo prvega sovražil in drugega ljubil ali pa se bo prvega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu. “Zato zasidrajmo svoje srce v ljubezni, ki nas je zmožna osrečiti ... hrepenimo po zakladih nebes.”


119

Ne napeljujem te k temu, da bi zapostavljal izpolnjevanje tvojih dolžnosti ali da ne bi zahteval svojih pravic. Nasprotno, navadno bi bil umik iz te bojne vrste enak strahopetnemu pobegu pred bojem za svetost, h kateremu nas je poklical Bog. Zato bodi v vesti gotov, da si moraš predvsem pri tvojem delu prizadevati, da boste tako ti tvoji bližnji imeli vse potrebno za življenje v krščanskem dostojanstvu. Če boš kdaj v svojem mesu izkusil težo pomanjkanja, ne bodi žalosten niti se ne upiraj, toda — vztrajam — poskusi uporabiti vse plemenite načine, da bi premagal to okoliščino. Drugačno ravnanje bi namreč pomenilo preizkušanje Boga. In medtem, ko se boriš, se spomni na omnia in bonum: da vse — tudi pomanjkanje in revščina — pripomore k dobremu tistim, ki ljubijo Gospoda. Že sedaj se navadi, da se boš z veseljem soočal z majhnimi omejitvami, pomanjkanjem udobja, z mrazom, z vročino, da se odpoveš nečemu, kar se ti zdi nujno potrebno, da ne moreš počivati takrat in tako, kakor bi si želel, da sprejmeš lakoto, samoto, nehvaležnost, nerazumevanje, sramotenje ...


120

Smo ljudje z ulice, običajni kristjani, ki se gibljejo po krvnem obtoku družbe, in Gospod hoče, da smo sveti, apostolski, prav sredi našega poklicnega dela: da se v tem delu posvečujemo, da ga posvečujemo in da z njim pomagamo tudi drugim, da se posvečujejo. Bodite prepričani, da vas Bog čaka v tem okolju s skrbnostjo Očeta in Prijatelja; in mislite na to, da z vašim odgovorno opravljenim poklicnim delom — poleg tega, da se ekonomsko vzdržujete — tudi neposredno služite razvoju družbe, lajšate bremena drugim in vzdržujete mnoga družbena dela na krajevni in svetovni ravni v dobro posameznikov in ljudstev v manj ugodnem položaju.


121

Ko se vedemo normalno — tako kot drugi ljudje — in z nadnaravnim čutom, sledimo zgledu Jezusa Kristusa, pravega Boga in pravega človeka. Poglejte, vse njegovo življenje je polno naravnosti. Tri desetletja je preživel neopažen, ne da bi pritegnil pozornost, kakor še en delavec več, in v njegovi vasi so ga poznali kot tesarjevega sina. V teku njegovega javnega delovanja prav tako ni bilo opaziti nič takega, kar bi izstopalo zaradi svoje nenavadnosti ali ekscentričnosti. Obdal se je s prijatelji kot katerikoli od njegovih sodržavljanov in v svojem vedenju se ni razlikoval od drugih. Do tolikšne mere, da se je moral Juda, ko ga je izdal, dogovoriti za znamenje: tisti je, ki ga bom poljubil. Na Jezusu ni bilo nič čudaškega. Gane me ta način vedenja našega Učitelja, ki hodi med ljudmi kakor eden izmed njih.

Janez Krstnik, ki je imel posebno poklicanost, se je oblačil v kameljo kožo ter se hranil s kobilicami in divjim medom. Naš Odrešenik je nosil tuniko iz enega samega kosa, jedel in pil je enako kakor drugi, razveselil se je ob sreči drugih ljudi, ganila ga je bolečina bližnjega, ni zavrnil počitka, ki so mu ga ponujali njegovi prijatelji, in nikomur ni bilo prikrito, da si je skozi mnoga leta z delom svojih rok služil vsakdanji kruh, skupaj z Jožefom, rokodelcem. Tako moramo tudi mi ravnati sredi tega sveta — kakor naš Gospod. Na kratko bi ti dejal, da moramo vedno imeti čisto obleko, čisto telo in predvsem čisto dušo.

Celo Gospod — ne spreglejmo tega — ki je oznanjal tako čudovito nenavezanost na zemeljske dobrine, je hkrati pokazal občudovanja vredno skrb za to, da se jih ne trati. Po tistem čudežu pomnožitve kruha, ki je tako velikodušno nasitil več kot pet tisoč mož, je rekel svojim učencem: Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi. Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar. Če pozorno premišljujete o tem prizoru, se ne boste naučili skopariti, temveč dobro upravljati s talenti in materialnimi sredstvi, ki vam jih daje Bog.


122

Nenavezanost, o kateri govorim, potem ko pogledam naš Vzor, je gospostvo; ni kričeča in pozornost zbujajoča revščina, krinka lenobe in zanemarjenosti. Oblačiti se moraš v skladu s slogom tvojega stanú, tvojega okolja, tvoje družine, tvojega dela ..., kakor tvoji prijatelji, toda zaradi Boga in z željo, da bi dajal pristno in privlačno podobo resničnega krščanskega življenja. Povsem naravno in brez nenavadnosti: zagotavljam vam, da je glede tega bolje storiti preveč kakor premalo. In ti, kako si zamišljaš držo našega Gospoda? Nisi pomislil, s kolikšnim dostojanstvom je nosil tuniko brez šivov, ki so jo verjetno stkale Marijine roke? Ali se ne spomniš, kako je v Simonovi hiši potožil, da mu niso ponudili vode za umivanje, preden je sédel k mizi? Prav gotovo je na to pomanjkanje olike opozoril zato, ker je hotel z nastalo anekdoto povzdigniti nauk, da se ljubezen pokaže v majhnih pozornostih, vendar je hotel tudi pokazati, da se drži običajev tistega okolja. Zato se bova ti in jaz potrudila biti nenavezana na zemeljske dobrine in udobje, toda brez odstopanja od običajnosti, in brez da bi počela nenavadne stvari.

Dokaz, da se čutimo gospodarje sveta in zveste božje upravitelje je zame v tem, da pazimo na stvari, ki jih uporabljamo: da bi se ohranile, trajale, se bleščale, da bi čim dlje služile svojemu namenu, da se ne bi pokvarile. V centrih Opus Dei boste našli preprosto dekoracijo, prijetno in predvsem čisto; ne smemo namreč pomešati revne hiše s slabim okusom ali z umazanijo. Seveda pa razumem, da imaš v skladu s tvojimi zmožnostmi in tvojimi družbenimi in družinskimi obveznostmi v lasti dragocene predmete in da paziš nanje z duhom mrtvičenja in nenavezanosti.


123

Pred več kot petindvajsetimi leti sem šel v neko dobrodelno ustanovo za brezdomce, ki niso na dan pojedli ničesar drugega kakor obrok, ki so ga dobili tam. To je bil velik prostor, ki ga je vodila skupina dobrih gospa. Po prvem razdeljevanju hrane so prišli še drugi berači, da bi pobrali ostanke, in med tistimi iz druge skupine mi je eden še posebej pritegnil pozornost: bil je lastnik kositrne žlice! Previdno in s pohlepom jo je vzel iz žepa, jo z zadovoljstvom ogledoval, in ko je pojedel svoj obrok, je žlico ponovno pogledal z očmi, ki so kričale: moja je! Dvakrat jo je obliznil, da bi jo očistil, in jo zadovoljen ponovno spravil med gube svojega razcapanega oblačila. Prav zares, bila je njegova! Bedni revček, ki se je med tistimi ljudmi, njegovimi družabniki v nesreči, imel za bogatega.

Takrat sem poznal neko gospo iz visoke španske aristokracije. Pred Bogom to prav nič ne šteje: vsi smo enaki, vsi smo otroci Adama in Eve, slabotna bitja z vrlinami in z napakami, ter — če nas Gospod zapusti — zmožni najhujših zločinov. Odkar nas je Kristus odrešil, ni več razlikovanja po rodu, jeziku, barvi, niti po poreklu, niti po bogastvu ...: vsi smo božji otroci. Ta oseba, o kateri vam sedaj govorim, je stanovala v hiši, ki je bila last njene rodovine, vendar zase ni porabila niti dve pezeti na dan. Nasprotno pa je zelo dobro plačevala služinčad, preostanek denarja pa je namenila pomoči potrebnim, medtem ko je sama živela prikrajšanja vseh vrst. Tej ženski ni manjkalo tistih dobrin, po katerih mnogi hrepenijo, toda ona je bila osebno uboga, z veliko mrtvičenja, popolnoma nenavezana na vse. Ste me razumeli? Razen tega nam je dovolj poslušati Gospodove besede: Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

Če si želiš doseči tega duha, ti svetujem, da sebi odmerjaš pičlo in si zelo velikodušen do drugih; izogibaj se nepotrebnim stroškom zaradi razkošja, trenutnih želja, nečimrnosti, udobja ...; ne ustvarjaj si potreb. Na kratko povedano, úči se pri svetem Pavlu: Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju. Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč. In tako kot apostol bomo postali zmagovalci v duhovnem boju, če bomo obdržali svoje srce svobodno, prosto vseh vezi.

“Vsi, ki pridemo na vadbišče vere,” pravi sveti Gregor Veliki, “prevzamemo nalogo, da se bomo borili proti hudim duhovom. Hudiči nimajo na tem svetu ničesar in zato, ker pridejo goli, se moramo tudi mi boriti goli. Kajti če se nekdo, ki je oblečen, bori z nekom brez obleke, bo kaj hitro pristal na tleh, ker ga sovražnik ima za kaj zgrabiti. In kaj drugega so zemeljske stvari kakor nekakšno oblačilo?”


124

Znotraj te popolne nenavezanosti, za katero nas prosi Gospod, vam bom pokazal še drugo posebno pomembno točko: zdravje. Sedaj vas je večina mladih; nahajate se v tem izrednem obdobju polnosti življenja, ki prekipeva od energije. Toda čas mineva in neizogibno se začne opažati telesna izčrpanost; zatem pridejo omejitve zrelosti in nazadnje starostna bolehnost. Razen tega lahko kdorkoli izmed nas v kateremkoli trenutku zboli ali utrpi kakšno telesno poškodbo.

Samo če s pravilno naravnanostjo krščansko izkoristimo obdobje fizičnega zdravja, dobre čase, bomo z nadnaravnim veseljem sprejeli tudi dogodke, ki jih ljudje zmotno opredeljujejo kot slabe. Ne da bi se preveč spuščal v podrobnosti, bi vam rad posredoval svojo lastno izkušnjo. Kadar smo bolni, smo morda težavni: ne strežejo mi dobro, nihče se ne zanima zame, ne skrbijo zame tako, kot si zaslužim, nihče me ne razume ... Hudič, ki je vedno na preži, napada z vseh strani. V bolezni je njegova taktika spodbujanje neke vrste psihoze, ki ločuje od Boga, ki zagreni okolje ali uniči ta zaklad zaslug, ki ga v dobro vseh duš dosežemo, kadar bolečino sprejemamo z nadnaravnim optimizmom — kadar ljubimo! Če je torej božja volja, da nas doseže udarec bridkosti, vzemite to kot znamenje, da nas šteje za dovolj zrele, da bi nas tesneje povezal s svojim odrešujočim križem.

Potrebna je vnaprejšnja priprava, ki jo vsak dan udejanjamo s sveto nenavezanostjo do sebe, da bi bili pripravljeni mirno prenašati bolezen ali nesrečo, če jo bo Gospod dopustil. Poslužujte se že običajnih priložnosti, kakšne odpovedi, bolečine v njenih majhnih običajnih oblikah, mrtvičenja, in vadite se v krščanskih krepostih.


125

V vsakdanjem življenju moramo biti zahtevni do sebe, da si ne izmišljamo neresničnih problemov, umetnih potreb, ki konec koncev izvirajo iz ošabnosti, iz muhavosti, iz pomehkuženega in lenega duha. K Bogu moramo iti s hitrim korakom, brez mrtve teže in prtljage, ki otežuje hojo. Prav zato, ker uboštvo duha ne pomeni ne imeti, temveč biti zares nenavezan, moramo biti ves čas pozorni, da se ne bi varali z namišljenimi razlogi višje sile. “Iščite to, kar je dovolj, kar zadostuje. In ne želite več. Kar gre dlje od tega, je preobremenjenost, ne olajšanje; potre nas, namesto da bi nas dvigovalo.”

Ko se spuščam v te nasvete, jih ne utemeljujem na nenavadnih, nenormalnih ali zapletenih situacijah. Poznam nekoga, ki je kot bralni znak uporabljal liste, na katere je zapisal nekaj molitvenih vzklikov, da bi mu pomagali ohranjati božjo navzočnost. Zaželel si je z ljubeznijo shraniti tisti zaklad, dokler se ni zavedel, da se je navezal na tiste ničvredne papirje. No vidite, kakšen vzor kreposti neki! Brez pomislekov vam razodenem vso svojo bedo, če vam bo to kaj pomagalo. Odkril sem vam nekaj svoje slabosti, ker se morda tudi tebi dogaja kaj podobnega: tvoje knjige, tvoja obleka, tvoja miza, tvoji ... pločevinasti maliki.

V takih primerih vam priporočam, da vprašate za nasvet svojega duhovnega voditelja, brez otročjega obnašanja ali pretirane tankovestnosti. Kot zdravilo za to včasih zadostuje majhno dejanje mrtvičenja, ko se za nekaj časa odpovemo uporabi kakšne stvari. Povedano na drug način, nič hudega, če se kakšen dan odpoveš prevoznemu sredstvu, ki ga navadno uporabljaš, in denar, ki ga prihraniš, podariš kot miloščino, čeprav je zelo malo. Kakorkoli že, če imaš duha nenavezanosti, boš nenehno odkrival diskretne in učinkovite priložnosti, da ga boš lahko uresničeval.

Potem, ko sem vam odprl svojo dušo, vam moram še priznati, da sem na nekaj tako močno navezan, da tega nikoli ne bi hotel opustiti: na to, da vas imam zares rad, vse vas. Tega sem se naučil od najboljšega Učitelja in rad bi nadvse zvesto sledil njegovemu zgledu ter brezmejno ljubil vse ljudi, najprej pa tiste, ki me obdajajo. Ali vas ne gane ta Kristusova goreča ljubezen do bližnjega, ta toplina, s katero je evangelist označil enega izmed njegovih učencev: quem diligebat Iesus, tisti, ki ga je Jezus ljubil?


126

Zaključimo z razmišljanjem, ki nam ga ponuja današnji evangelij: Šest dni pred veliko nočjo je Jezus prišel v Betanijo, kjer je bil Lazar, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Tam so mu pripravili večerjo; Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z Njim pri mizi. Tedaj je Marija vzela funt dragocenega dišavnega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu noge obrisala s svojimi lasmi. Hiša se je napolnila z vonjem po dišavnem olju. Kako jasen dokaz velikodušnosti je ta Marijina razsipnost! Juda se je pritoževal nad tratenjem dišavnega olja, vrednega — v svoji lakomnosti je zelo dobro izračunal — najmanj tristo denarijev.

Resnična nenavezanost vodi k temu, da smo zelo velikodušni do Boga in do naših bratov in sester; da smo dejavni, da iščemo sredstva, da se razdajamo za tiste, ki so potrebni pomoči. Kristjan ne more biti zadovoljen le z delom, ki mu omogoča zadosten zaslužek za preživljanje sebe in svoje družine; njegovo veliko srce ga spodbuja k temu, da primakne svojo ramo in pomaga vzdrževati tudi druge, iz ljubezni do bližnjega in zaradi pravičnosti, kakor je pisal sveti Pavel Rimljanom: Makedonija in Ahaja sta namreč sklenili napraviti nabirko za uboge med svetimi v Jeruzalemu. To sta sklenili, in njihovi dolžnici sta. Kajti če so pogani postali deležni njihovih duhovnih dobrin, so jim dolžni pomagati tudi v njihovih telesnih potrebah.

Ne bodite ozkosrčni in skopuški do Njega, ki se je tako presegel v velikodušnosti do nas, vse do popolne, brezmerne izročitve. Pomislite: koliko vas stane, tudi z ekonomskega vidika, biti kristjani? Predvsem pa ne pozabite, da veselega darovalca (...) Bog ljubi. More pa vam Bog obilno podeliti vsakršno milost, da boste imeli v vsem vedno vsega dovolj in vam bo še obilno ostalo za vsakršno dobro delo.

Ko se v tem velikem tednu bližamo Kristusovemu trpljenju, prosímo presveto Devico Marijo, naj kakor Ona tudi mi znamo premišljevati in ohraniti vse te nauke v svojem srcu.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej