Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Božji prijatelji > Božje delo > Pog 4
55

Mnogi začnejo, končajo pa le redki. In med temi redkimi moramo biti tisti, ki se poskušamo vesti kot božji otroci. Ne pozabite: samo tisto delo, ki je opravljeno z ljubeznijo in je dobro narejeno, si zasluži Gospodovo pohvalo, ki jo beremo v Svetem pismu: konec reči je boljši kot njen začetek.

Morda ste me že ob drugih priložnostih slišali praviti to anekdoto; kakorkoli že, rad bi vas še enkrat spomnil nanjo, ker je zelo nazorna in poučna. Ob neki priložnosti sem v Rimskem obredniku iskal obrazec za blagoslov poslednjega kamna na zgradbi, saj je le-ta pomemben, ker kot nekakšna prispodoba povzema veliko truda, težko in vztrajno delo mnogih ljudi skozi dolga leta. Presenečen sem bil, ko sem videl, da ne obstaja; potrebno se je bilo sprijazniti z benedictio ad omnia, s splošnim blagoslovom. Priznam vam, da se mi je zdelo nemogoče, da bi obstajala taka vrzel, in počasi sem šel ponovno skozi kazalo obrednika, vendar zaman.

Mnogi kristjani so izgubili prepričanje, da celovitost življenja, ki jo Gospod pričakuje od svojih otrok, zahteva resnično skrbnost pri uresničevanju njihovega dela, ki ga morajo posvečevati, tako da se spustijo celo do najmanjših podrobnosti.

Gospodu ne moremo izročiti nečesa, kar znotraj ubogih človeških omejitev ne bi bilo popolno, brezhibno, pozorno izvršeno tudi v najmanjših podrobnostih: Bog ne sprejme slabo opravljenega dela, skrpucal. Ničesar, kar ima napako, ne darujte, kajti ne bi bili sprejeti! nas svari Sveto pismo. Zatorej mora biti delo vsakogar od nas, tista opravila, ki zapolnjujejo naše dneve in naše energije, vredna daritev Stvarniku, operatio Dei, delo od Boga in za Boga; na kratko rečeno: dovršeno in brez napake.


56

Poglejte, izmed mnogih pohval, ki so jih izrekli o Jezusu tisti, ki so opazovali njegovo življenje, obstaja ena, ki na neki način zajame vse. Mislim na tisti vzklik, prepoln izrazov začudenja in navdušenja, ki ga je spontano ponavljala množica, ko je osupla prisostvovala njegovim čudežem: bene omnia fecit, vse je naredil prav in občudovanja vredno: velike čudeže in majhne, vsakdanje stvari, ki niso nikogar osupnile, toda Kristus jih je opravil s popolnostjo njega, ki je perfectus Deus, perfectus homo, popoln Bog in popoln človek.

Vse Gospodovo življenje v meni vzbuja ljubezen. Poleg tega imam neko posebno šibko točko: njegovih trideset let skritega življenja v Betlehemu, Egiptu in v Nazaretu. Ta čas — ki je dolg — o katerem se komajda govori v evangeliju, nima posebnega pomena v očeh nekoga, ki nanj gleda površinsko. Kljub temu sem vedno vztrajal, da je to molčanje o Učiteljevem življenjepisu zelo zgovorno in vsebuje nauk, ki je za kristjane čudovit. To so bila intenzivna leta dela in molitve, v katerih je Jezus Kristus živel običajno življenje — kakršno je naše, če hočemo — božje in človeško hkrati; tako v tisti preprosti in prezrti rokodelski delavnici kakor kasneje pred množico je vse izvršil do popolnosti.


57

Človek je — in tega si nisem izmislil jaz — od začetka svojega stvarjenja moral delati. Dovolj je, da odpremo prve strani Svetega pisma in preberemo: še preden je greh vstopil v človeštvo, kot posledica te žalitve pa tudi smrt, trpljenje in beda, je Bog izoblikoval Adama iz zemeljske prsti ter zanj in za njegove potomce ustvaril ta tako lepi svet, ut operaretur et custodiret illum, da bi ga obdeloval in varoval.

Zato se moramo prepričati, da je delo čudovita resničnost, ki nam je naložena kot neizprosen zakon, ki smo mu vsi na tak ali drugačen način podvrženi, čeprav se nekateri poskušajo izmuzniti. Dobro si zapomnite: ta obveznost ni nastala kot nasledstvo izvirnega greha, niti ni omejena na iznajdbo modernega časa. Delo je nujno potrebno sredstvo, ki nam ga Bog zaupa tukaj na zemlji, z njim zapolnjuje naše dneve in nas naredi deležne njegove ustvarjajoče moči, da bi se lahko preživljali in hkrati spravljali pridelek za večno življenje: človek se rodi za delo, kakor ptica za letenje.

Rekli mi boste, da je od takrat minilo že mnogo stoletij in da le redki še razmišljajo na tak način; da se večina navduši — če sploh — zaradi najrazličnejših razlogov: nekateri zaradi denarja, drugi zato, da preživljajo družino; spet drugi zato, da bi dosegli določen položaj v družbi, da bi razvili svoje sposobnosti, da bi zadostili svojim neurejenim strastem, da bi prispevali k družbenemu napredku. Na splošno se soočajo s svojim delom kot z neko potrebo, ki se ji ni mogoče izogniti.

Pred tem nizkim, sebičnim, pozemskim načinom gledanja se morava ti in jaz spomniti ter spomniti tudi druge, da smo božji otroci, ki jim je naš Oče namenil enako povabilo kakor tistim osebam iz evangeljske prilike: Sin, pojdi danes delat v vinograd. Zagotavljam vam, da če si bomo vsak dan prizadevali gledati na naše osebne obveznosti kakor na božji poziv, se bomo naučili dokončati delo z največjo človeško in nadnaravno popolnostjo, ki smo je sposobni. Morda se bomo ob kakšni priložnosti uprli kakor starejši sin, ki je odgovoril: nočem, toda znali se bomo odzvati, se pokesali in se bolj prizadevno posvetili izpolnjevanju svoje dolžnosti.


58

“Če je že sama navzočnost spoštovane osebe dovolj, da se dostojneje vedejo ljudje okrog nje, kako nas potemtakem nenehna božja navzočnost, razširjena po vseh kotičkih, ki jo spoznavamo po svojih duševnih sposobnostih in jo nadvse ljubimo, ne bi delala vedno boljših v vseh naših besedah, dejanjih in čutenjih?” Zares, če bi bilo to dejstvo, da nas Bog vidi, močno usidrano v naši zavesti in bi se zavedali, da se vse naše delo, prav vse — ničesar namreč ni, kar bi ušlo njegovemu pogledu — odvija v njegovi navzočnosti, s kakšno pozornostjo bi dokončali svoja opravila ali kako drugačni bi bili naši odzivi! To je skrivnost svetosti, o kateri govorim že toliko let: Bog nas je vse poklical, da bi ga posnemali, tako vas kot mene, da bi ob tem, ko živimo sredi sveta in smo navadni ljudje, znali postaviti Kristusa našega Gospoda na vrh vseh poštenih človeških dejavnosti.

Sedaj boste še bolje razumeli, da če kdo izmed vas ne bi ljubil svojega dela, če se ne bi zares čutil zavezan eni od plemenitih zemeljskih dejavnosti z namenom, da jo posvečuje, če ne bi imel poklica, ne bi nikoli uspel prodreti v nadnaravno srčiko nauka, ki ga oznanja ta duhovnik. Manjkal bi mu namreč neobhodno potreben pogoj: biti delavec.


59

Opozarjam vas, pa ne zato ker bi si domišljal, da takoj opazim, če ta moj pogovor pade na neplodna tla ali gre mimo tistega, ki me posluša. Dovolite mi, da vam odprem svoje srce, da bi se mi pomagali zahvaliti Bogu. Ko sem leta 1928 videl, kaj Gospod hoče od mene, sem takoj začel z delom. Hvala, moj Bog, ker sem moral veliko trpeti in veliko ljubiti! Takrat so me imeli za norega; drugi, ki so se postavljali s svojim razumevanjem, so me imenovali sanjač, toda sanjač z nemogočimi sanjami. Kljub vsem oviram in moji bedi sem nadaljeval, ne da bi izgubil pogum; ker tisto ni bilo moje, si je počasi utiralo pot sredi težav. Danes je to resničnost, razširjena po vsej zemlji, od severa do juga, tako da se večini zdi popolnoma naravno. Gospod je namreč poskrbel, da se prepozna kot njegovo.

Prej sem vam rekel, da takoj, ko s kakim človekom izmenjam par besed, opazim, ali me razume ali ne. Ne dogaja se mi kakor koklji, ki vali piščeta in ji tuja roka podtakne račje jajce. Minevajo dnevi in šele ko piščančki prekljuvajo lupino in vidi sem ter tja tekati tisti klobčič puha, po njegovi majavi hoji — ena noga sem in druga tja — opazi, da ta ni eden od njenih, da se nikoli ne bo naučil čivkati, pa naj se še tako trudi. Nikoli nisem grdo ravnal z nikomer, ki mi je obrnil hrbet, niti takrat, ko so mi mojo željo, da bi pomagal, povrnili z nesramnostjo. Zato mi je okrog leta 1939 pritegnil pozornost napis, ki sem ga našel v neki stavbi, kjer sem vodil duhovne vaje za študente. Pisalo je: Vsak popotnik naj gre svojo pot; to je bil koristen nasvet.


60

Oprostite mi to oddaljitev in čeprav nismo zašli stran od teme, se vrnimo k naši rdeči niti. Prepričajte se, da je poklic bistven in neločljiv del tega, da smo kristjani. Gospod vas hoče svete tam, kjer ste, v poklicu, ki ste ga izbrali iz kakršnegakoli razloga: meni se zdijo vsi dobri in plemeniti, če le niso v nasprotju z božjim zakonom, in vse je možno povzdigniti na nadnaravno raven, torej vsaditi v ta tok ljubezni, ki opredeljuje življenje božjega otroka.

Ne morem se izogniti določenemu nemiru, kadar si kdo, ko govori o svojem delu, nadene obraz žrtve in trdi, da mu delo pobere ne vem koliko ur dnevno, v resnici pa ne naredi niti pol toliko kot mnogi od njegovih poklicnih kolegov, ki — konec koncev — morda delajo samo iz sebičnih nagibov ali pa vsaj iz izključno človeških razlogov. Vsi, ki smo tukaj zbrani v osebnem dialogu z Jezusom, opravljamo točno določen poklic: zdravnik, odvetnik, ekonomist ... Pomislite malo na vaše kolege, ki izstopajo po svojem poklicnem ugledu, po svoji poštenosti, po svojem požrtvovalnem služenju: ali ne posvečajo tej nalogi veliko ur na dan, celo ponoči? Ali se nimamo ničesar naučiti od njih?

Medtem ko govorim, tudi jaz preiskujem svoje vedenje in priznam vam, da me je takrat, ko si zastavim to vprašanje, nekoliko sram in takoj začutim željo, da bi Boga prosil odpuščanja, ko pomislim na moj tako šibek odgovor, ki je tako daleč stran od poslanstva, ki nam ga je Bog zaupal na svetu. Eden od cerkvenih očetov piše: “Kristus nas je postavil, da bi bili kakor svetilke; da bi postali učitelji drugim; da bi delovali kot kvas; da bi živeli kakor angeli med ljudmi, kakor odrasli med otroci, kakor duhovni ljudje med le racionalnimi ljudmi; da bi bili seme; da bi obrodili sad. Če bi naše življenje izžarevalo vse to, ne bi bilo treba odpreti ust. Besede bi bile odveč, če bi pokazali dela. Ne bi bilo niti enega samega pogana, če bi mi zares bili kristjani.


61

Izogniti se moramo napačnemu mišljenju, da je apostolat omejen le na pričevanje preko nekaterih pobožnosti. Ti in jaz sva kristjana, toda hkrati in brez prekinitve sva tudi državljana in delavca z jasnimi dolžnostmi, ki jih morava zgledno izpolnjevati, če se zares hočeva posvečevati. Jezus Kristus je tisti, ki nas priganja: Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na svetilnik, da sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.

Katerokoli poklicno delo postane svetilnik, ki sveti vašim sodelavcem in prijateljem. Zato navadno ponavljam tistim, ki se pridružijo Opus Dei, in ta trditev velja za vse, ki me poslušate: ni mi mar, če mi rečejo, da je ta in ta moj dobri sin — dober kristjan — a slab čevljar! Če se ne potrudi, da bi se dobro izučil svojega poklica ali da bi ga izvrševal s prizadevnostjo, ga ne bo mogel posvečevati niti ga izročiti Gospodu; in posvečevanje običajnega dela je kakor gibalo resnične duhovnosti za tiste, ki smo znotraj časnih stvari odločeni živeti odnos z Bogom.


62

Borite se proti temu pretiranemu razumevanju, ki ga vsakdo ima do samega sebe: bodite zahtevni do sebe! Včasih preveč mislimo na zdravje; na počitek, ki ne sme manjkati, saj ga potrebujemo, da bi se vrnili na delo s prenovljenimi močmi. Toda ta počitek — to sem zapisal že pred mnogimi leti — ne pomeni, da ne delamo nič, ampak da se razvedrimo z dejavnostmi, ki zahtevajo manj napora.

Spet drugič se z lažnimi izgovori preveč prepustimo udobju in pozabimo na blagoslovljeno odgovornost, ki sloni na naših ramenih; zadovoljimo se s tem, da naredimo le najnujnejše, pustimo se premamiti premišljenim nesmislom, da bi lahko stali križem rok, medtem ko Satan in njegovi zavezniki delujejo brez predaha. Pozorno poslušaj in premišljuj, kar je napisal sveti Pavel kristjanom, ki so opravljali delo služabnika: poudarjal je nujnost tega, da ubogajo svoje gospodarje, ne zaradi videza, kakor da bi hoteli ugajati ljudem, ampak kot Kristusovi sužnji, ki iz srca izpolnjujejo božjo voljo. Služíte z dobro voljo kakor Gospodu in ne kakor ljudem. Kako dober nasvet tudi zate in zame!

Prosímo našega Gospoda Jezusa Kristusa za razsvetljenje in rotimo ga, naj nam pomaga v vsakem trenutku odkrivati ta božji smisel, ki naš poklic spreminja v gibalo, na katerem temelji in se giblje naša poklicanost k svetosti. V evangeliju lahko preberete, da je bil Jezus znan kot faber, filius Mariae, delavec, Marijin sin; tudi mi moramo v svetem ponosu z dejanji dokazati, da smo delavci, delavni moški in ženske!

Ker se moramo vedno obnašati kot božji odposlanci, se moramo močno zavedati, da mu prav nič zvesto ne služimo, kadar opustimo svojo nalogo; kadar z drugimi ne delimo truda in požrtvovalnosti ob izpolnjevanju poklicnih dolžnosti; kadar nas lahko označijo za brezdelne, nezanesljive, lahkomiselne, neurejene, lene, nekoristne ... Kajti kdor zanemarja te na videz manj pomembne obveznosti, bo težko zmagal v tistih v notranjem življenju, ki so nedvomno težje. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je krivičen v najmanjšem, je krivičen tudi v velikem.


63

Ne govorim o namišljenih idealih. Opiram se na zelo konkretno resničnost, ki ima poglaviten pomen, ki je zmožna spremeniti še tako pogansko in božjim zahtevam sovražno okolje, kakor se je zgodilo v tistih prvih časih dobe našega odrešenja. Okušajte te besede nekega anonimnega pisca iz tistega obdobja, ki povzema veličino naše poklicanosti: kristjani “so za svet to, kar je duša za telo. Živijo v svetu, vendar niso posvetni, kakor je duša v telesu, toda ni telesna. Živijo v vseh naseljih, kakor se duša nahaja v vseh delih telesa. Delujejo po svojem notranjem življenju, ne da bi privlačili pozornost, kakor duša deluje po svojem bistvu ... Živijo kakor romarji med nestalnimi stvarmi, v upanju na nespremenljivost nebes, kakor nesmrtna duša sedaj živi v umrljivem šotoru. Dan za dnem se povečuje njihovo število, kljub preganjanjem, tako kakor duša postaja lepša ob tem, ko se mrtviči ... In kristjanom ni dovoljeno opustiti njihovega poslanstva v svetu, tako kakor duši ni dovoljeno, da se samovoljno loči od telesa.”

Zato bi zgrešili pot, če se ne bi zanimali za časna prizadevanja: tudi tam vas pričakuje Gospod. Bodite prepričani, da se moramo ljudje približati Bogu preko dogodkov vsakdanjega življenja, ki jih odreja ali dovoljuje božja previdnost v svoji neskončni modrosti. Ne bomo dosegli tega cilja, če ne težimo k temu, da bi dobro dokončali svoje delo; če ne vztrajamo v zagonu s človeškim in nadnaravnim navdušenjem začetega dela; če ne opravimo svojega dela tako, kot ga opravlja najboljši. In če je mogoče — mislim, da če to zares hočeš, tako tudi bo — ga opravimo boljše kakor najboljši, ker bomo uporabili vsa poštena zemeljska in vsa potrebna duhovna sredstva, da bi našemu Gospodu izročili prvorazredno delo, dovršeno kot zlata vezenina, popolno.


64

Običajno pogosto pravim, da v teh trenutkih pogovora z Jezusom, ki nas vidi in nas posluša iz tabernaklja, ne moremo zapasti v nekakšno neosebno molitev. Da bi premišljevali na tak način, da se bo takoj vzpostavil dialog z Gospodom — ni potreben hrup besed — moramo priti ven iz anonimnosti, se postaviti v njegovo navzočnost takšni, kakršni smo, ne da bi se skrivali v množici, ki napolnjuje cerkev, ali se razlezli v vrsti praznega besedičenja, ki ne izvira iz srca, temveč kvečjemu iz navade brez vsebine.

Zato sedaj dodajam, da mora biti tudi tvoje delo osebna molitev, da se mora spremeniti v véliki pogovor z našim nebeškim Očetom. Če iščeš posvečevanje v in preko tvoje poklicne dejavnosti, se boš nujno moral potruditi, da se bo spremenila v molitev brez anonimnosti. Ta tvoja prizadevnost prav tako ne sme zapasti v enolično temo rutinskega in neosebnega dela, saj bi v istem trenutku umrla božanska privlačnost, ki poživlja tvoja vsakdanja opravila.

Sedaj mi prihajajo v spomin moja potovanja na fronto med špansko državljansko vojno. Ne da bi imel na voljo kakršnokoli človeško sredstvo, sem šel tja, kjerkoli se je nahajal kdo, ki je potreboval moje duhovniško delo. V tistih tako posebnih okoliščinah, ki so morda marsikomu dale povod, da je upravičil svojo zapuščenost in malomarnost, se nisem omejil zgolj na dajanje duhovnih nasvetov. Takrat me je vodila ista skrb, ki jo čutim tudi danes, in trudim se, da bi jo Gospod prebudil v vsakem izmed vas: želel sem dobro njihovih duš, pa tudi njihovo veselje tukaj na zemlji. Spodbujal sem jih, naj zapolnijo svoj čas z uporabnimi aktivnostmi; naj vojna ne predstavlja neke vrste zaprtega razdobja znotraj njihovih življenj; prosil sem jih, naj se ne zapustijo, naj naredijo, kar je le mogoče, da ne bi strelskega jarka in stražarnice spremenili v neke vrste čakalnico na takratnih železniških postajah, kjer so ljudje ubijali svoj čas, medtem ko so čakali na vlak, za katerega se je zdelo, da nikoli ne bo prispel ...

Konkretno sem jim predlagal, naj se ukvarjajo s kakšno koristno dejavnostjo, združljivo z njihovo vojaško službo, na primer s študijem, z učenjem tujih jezikov. Svetoval sem jim, naj nikoli ne nehajo biti božji možje, in naj si prizadevajo, da bo vse njihovo vedenje operatio Dei, božje delo. Ganjen sem bil, ko sem se prepričal, da so se ti fantje v vse prej kot lahki situaciji čudovito odzvali: videla se je njihova trdna notranja pripravljenost.


65

Spomnim se tudi časa, ko sem v istem obdobju živel v Burgosu. Mnogi so prihajali tja, da bi z mano preživeli nekaj dni, kadar so dobili dovoljenje za izhod, poleg drugih, ki so bili nameščeni po vojašnicah tistega okrožja. Bival sem v sobi nekega zanikrnega hotela in to bivališče smo si delili z nekaj mojimi sinovi. Ker nismo imeli niti najnujnejšega, smo se organizirali tako, da ne bi tistim, ki so prihajali — bilo jih je več sto — manjkalo najpotrebnejše, da bi se lahko odpočili in obnovili svoje moči.

Imel sem navado hoditi na sprehode po bregu reke Arlanzón, medtem ko sem se pogovarjal z njimi, poslušal njihove izpovedi in jih poskušal usmeriti s primernim nasvetom, ki bi jim potrdil ali odprl nova obzorja v notranjem življenju. Z božjo pomočjo sem jih opogumljal, jih spodbujal, poživljal v njih krščansko ravnanje. Včasih so nas ti sprehodi pripeljali do samostana las Huelgas, spet drugič smo zavili v stolnico.

Rad sem se povzpel na zvonik, da so lahko od blizu opazovali izrezljano gotsko okrasje na stavbi, pravo kamnito čipko, sad potrpežljivega in napornega dela. Ob teh klepetih sem jim hotel pokazati, da tega čudovitega dela ni moč videti od spodaj. Da bi materializiral to, kar sem jim tako pogosto razlagal, sem jim dejal: To je božje delo! Dokončati osebno delo s popolnostjo, lepoto, dovršenostjo teh finih kamnitih vezenin. Ko so opazovali to resničnost, ki je vstopala skozi oči, so razumeli, da je vse to molitev, čudovit dialog z Gospodom. Tisti, ki so vlagali svoj trud v to opravilo, so zelo dobro vedeli, da nihče z mestih ulic ne bo opazil njihovega truda: bil je samo za Boga. Ali sedaj razumeš, kako te lahko poklicno delo približa Gospodu? Tudi ti delaj tako kakor tisti kamnoseki in tvoje delo bo operatio Dei, človeško delo z božjim jedrom in obliko.


66

“V prepričanju, da je Bog povsod, obdelujemo polja in s tem slavimo Gospoda, plovemo po morjih in opravljamo vsa naša dela tako, da prepevamo njegovemu usmiljenju.” Na ta način smo v vsakem trenutku združeni z Bogom. Tudi kadar ste ločeni od drugih, zunaj vašega običajnega okolja, kakor tisti fantje v strelskem jarku, boste živeli v povezanosti z Gospodom preko tega osebnega, prizadevnega, stalnega dela, ki ga boste znali spremeniti v molitev, ker ste ga začeli in končali v navzočnosti Boga Očeta, Boga Sina in Boga Svetega Duha.

Toda ne pozabite mi, da se nahajate tudi v navzočnosti ljudi in da od vas — od tebe — pričakujejo krščansko pričevanje. Zato moramo v poklicnem delu, v tem, kar je človeškega, delati na tak način, da nam ne bo treba občutiti sramu, če nas pri delu vidi nekdo, ki nas pozna in nas ljubi, in ne dajmo mu povoda, da bi zardel. Če ravnate v skladu s tem duhom, katerega vas poskušam naučiti, ne boste izzvali sramu pri tistih, ki vam zaupajo, in ne boste zardevali. Ne bo se vam zgodilo kakor tistemu človeku iz prilike, ki se je namenil zgraditi stolp: Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.

Zagotavljam vam: če ne boste izgubili nadnaravnega gledišča, boste izpopolnili svoje delo, dokončali boste vašo katedralo vse do postavitve zaključnega kamna.


67

Possumus! — zmoremo zmagati tudi v tej bitki, z Gospodovo pomočjo. Prepričajte se, da ni težko spremeniti dela v dialog molitve. Samo izročimo ga in veselo na delo; Bog je že slišal, nas že opogumlja. Dosezimo slog kontemplativnih duš sredi vsakdanjega dela! Ker nas prevzema gotovost, da nas gleda On, ob tem pa nas prosi za kakšno novo premagovanje: majhno žrtev; nasmeh osebi, ki nas moti; da začnemo z najbolj neprijetnim, a najnujnejšim opravilom; da smo pozorni na podrobnosti pri redu; da vztrajamo v izpolnjevanju dolžnosti, ko pa bi bilo tako lahko odnehati; da ne puščamo za jutri, kar moramo dokončati danes; vse zato, da bomo razveselili Njega, našega Očeta Boga! In morda lahko na svojo mizo ali na diskretno mesto, kjer ne privlači pozornosti, tebi pa služi kot opomnik kontemplativnega duha, postaviš križ — ki je za tvojo dušo in tvoj razum priročnik, s katerim se naučiš lekcije služenja.

Če se odločiš — ne da bi počel nenavadne stvari, ne da bi se umaknil iz sveta, sredi tvojih običajnih opravil — stopati po poteh kontemplacije, se boš takoj počutil Učiteljev prijatelj z božansko nalogo, da vsemu človeštvu odpreš božje poti na zemlji. Da, s svojim delom boš prispeval k širjenju Kristusovega kraljestva po vseh kontinentih. In druga za drugo si bodo sledile ure dela, izročene za oddaljene narode, ki se šele rojevajo v veri, za vzhodna ljudstva, ki jim je barbarsko onemogočeno, da bi svobodno izpovedala svoja verovanja, za dežele z dolgo krščansko tradicijo, kjer pa je videti, da je luč evangelija otemnela in se duše otepajo v sencah nevednosti ... Kakšno vrednost dobi ta ura dela, to vztrajanje v istem prizadevanju še en trenutek več, še nekaj minut, dokler ne končamo svoje naloge! Na praktičen in preprost način spreminjaš kontemplacijo v apostolat, kar je nujna potreba srca, ki bije soglasno s presladkim in usmiljenim Srcem našega Gospoda Jezusa.


68

Videti je, da me sprašuješ: In kako mi bo uspelo vedno delovati s tem duhom, ki me vodi, da s popolnostjo dokončam svoje poklicno delo? Odgovor ni moj, prihaja od svetega Pavla: Možati bodite, bodite močni! Pri vas naj se vse godi v ljubezni. Vse delajte iz ljubezni in svobodno; nikoli ne dopustite strahú ali rutine: služite našemu Očetu Bogu.

Rad ponavljam — to sem tudi temeljito izkusil — tiste ne ravno umetniške verze, ki pa so zelo nazorni: Vse moje življenje je iz ljubezni / in če sem v ljubezni vešč / je to zaradi bolečine; / nihče namreč ne ljubi bolj / kot tisti, ki je veliko trpel. Svoje poklicne dolžnosti opravljaj iz ljubezni: vztrajam, vse delaj iz ljubezni in prav zato, ker ljubiš, pa čeprav boš okusil grenkobo nerazumevanja, nepravičnosti, nehvaležnosti, celo človeškega neuspeha, se boš prepričal o čudežih, ki jih obrodi tvoje delo. Okusni sadovi, seme večnosti!


69

Kljub temu se dogaja, da nekateri ljudje — ki so sicer dobri, dobričine — z besedami zagotavljajo, da želijo razširjati čudoviti ideal naše vere, a se v praksi zadovoljijo s površnim in malomarnim poklicnim ravnanjem: podobni so puhloglavcem. Če se srečamo s temi besednimi kristjani, jim moramo pomagati z ljubeznijo in z jasnostjo ter uporabiti, kadar bi bilo potrebno, evangeljsko zdravilo bratskega opomina: Bratje, če zasačite koga pri kakem prestopku, ga vi, ki ste duhovni, opomnite v duhu krotkosti. Pri tem pazi nase, da ne boš tudi sam padel v skušnjavo. Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. In če se njihovemu izpovedovanju katolištva pridružijo še drugi motivi: višja starost, več izkušenj ali večja odgovornost, je še toliko bolj potrebno, da govorimo z njimi in poskušamo, da se odzovejo, da bi njihovo poklicno življenje dobilo večjo težo, tako da jih usmerimo kakor dober oče, kakor učitelj, ne da bi jih ponižali.

Ganljivo je počasi premišljevati ravnanje svetega Pavla: Sami namreč veste, kako nas morate posnemati: kajti med vami nismo živeli neurejeno, tudi nismo zastonj jedli kruha pri nikomer, ampak smo trdo delali noč in dan, da ne bi bili v breme komu izmed vas ... Kajti ko smo bili pri vas, smo vam dali tole navodilo: kdor noče delati, naj tudi ne jé.


70

Zaradi ljubezni do Boga, zaradi ljubezni do duš in zato, da bi odgovorili na našo krščansko poklicanost, moramo dajati zgled. Da ne bi pohujševali, da ne bi povzročali niti najmanjšega suma, da so božji otroci morda leni ali nekoristni, da ne bi dajali slabega zgleda ..., se morate potruditi, da boste s svojim vedenjem postavljali pravo mero in izkazovali pravilno držo odgovornega človeka. Tako kmet, ki orje zemljo in ob tem nenehno povzdiguje svoje srce k Bogu, kakor mizar, kovač, uradnik, intelektualec ..., vsi kristjani morajo biti zgled svojim tovarišem, brez ošabnosti, saj je v naših dušah zelo jasno zapisano prepričanje, da bomo samo, če računamo Nanj, lahko dosegli zmago; mi sami ne moremo niti dvigniti slamice s tal. Zato mora pri svojem delu, na mestu, ki ga ima v družbi, vsakdo čutiti obveznost, da izvršuje božje delo, ki naj povsod seje Gospodov mir in veselje. “Popoln kristjan vedno prinaša vedrino in veselje. Vedrino, ker čuti, da je v božji navzočnosti; veselje, ker ve, da je obdan z božjimi darovi. Takšen kristjan je zares resnična osebnost, sveti božji duhovnik.


71

Da bi dosegli ta cilj, nas mora gnati ljubezen, nikoli kot nekdo, ki prenaša težo kazni ali prekletstva: vse, karkoli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu. Tako bomo svoje delo dokončali s popolnostjo ter izpopolnili čas, ker bomo orodja, zaljubljena v Boga, ki se kljub lastni šibkosti zavedajo vse odgovornosti in vsega zaupanja, ki ga Gospod polaga na njihova ramena. Ker lahko računaš na božjo stanovitnost, se moraš pri vseh svojih dejavnostih vesti kot nekdo, ki deluje izključno zaradi ljubezni.

Toda ne zatiskajmo si oči pred resnico in ne privolimo v naivno in površinsko gledanje, ki bi nas vodilo k predstavi, da nas čaka lahka pot in je za to, da bi jo prehodili, dovolj le nekaj iskrenih sklepov in nekaj gorečih želja po služenju Bogu. Ne dvomite o tem, da se bodo v teku let, morda še prej, kakor si mislimo, pojavile še posebno težke okoliščine, ki bodo zahtevale veliko duha požrtvovalnosti in največjo pozabo nase. Takrat povečaj krepost upanja in drzno ponotranji apostolov krik: Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. Premišljuj z gotovostjo in z mirom: na to ubogo bitje se bo razlila neskončna božja ljubezen! Sredi tvojih običajnih opravil je prišel čas, da se vadiš v veri, da prebudiš upanje, da poživiš ljubezen; torej, da uporabiš vse tri božje kreposti, ki nas spodbujajo, da takoj in brez pretvarjanja, prikrivanja in sprevračanja izženemo dvoličnost iz našega poklicnega ravnanja in notranjega življenja.


72

Moji ljubi bratje, ponovno slišimo glas svetega Pavla, bodite stanovitni, neomahljivi, vse bolj napredujte v Gospodovem delu, saj veste, da vaš trud ni prazen v Gospodu. Ali vidite? Cel splet kreposti vstopi v igro, kadar izvršujemo svoje opravilo z namenom, da bi ga posvetili: srčnost, da vztrajamo pri svojem delu kljub razumljivim težavam, ne da bi se pustili premagati zaskrbljenosti; zmernost, da se razdamo, ne da bi kaj zadržali zase, da premagamo težnje po udobju in sebičnost; pravičnost, da izpolnimo svoje dolžnosti do Boga, do družbe, do družine, do sodelavcev; razumnost, da bomo zmeraj vedeli, kaj je potrebno storiti in začeli z delom brez odlašanja ... In vse to — vztrajam — zaradi ljubezni, z živim in takojšnjim čutom odgovornosti za sad našega dela in njegov apostolski doseg.

Ljubezen so dejanja, ne pa lepe besede, pravi ljudski rek in mislim, da ni potrebno dodati ničesar več.

Gospod, daj nam svojo milost. Odpri nam vrata delavnice v Nazaretu, da se bomo naučili opazovati Tebe s tvojo Materjo sveto Marijo in z očakom svetim Jožefom — ki ga tako ljubim in častim — kako se vsi trije posvečajo življenju svetega dela. Naša uboga srca se bodo zganila, iskali te bomo in te našli pri vsakdanjem delu, za katerega Ti želiš, da ga spreminjamo v božje delo, delo Ljubezni.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej