Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Božji prijatelji > Zaklad časa > Pog 3
39

Ko vam govorim, ko se vsi skupaj pogovarjamo z Bogom, našim Gospodom, glasno nadaljujem svojo osebno molitev. Rad se pogosto spomnim na to. Tudi vi se morate potruditi in hraniti molitev v vaših dušah, tudi kadar se bo treba zaradi take ali drugačne okoliščine, kakor na primer današnje, ukvarjati s temami, ki na prvi pogled niso videti preveč primerne za dialog ljubezni, kar je naš pogovor z Gospodom. Pravim na prvi pogled, kajti vse, kar se nam zgodi, vse, kar se dogaja okrog nas, je lahko in mora biti predmet naše meditacije.

Moram vam govoriti o času, o tem času, ki mineva. Ne bom ponavljal znane trditve, da je eno leto več pravzaprav eno leto manj ... Prav tako vam ne predlagam, da sprašujete naokrog, kaj si ljudje mislijo o minevanju dni, ker če bi to storili, bi verjetno slišali kakšen odgovor v stilu: Mladost, božanski zaklad, ki odhajaš in se več ne vrneš ... čeprav ne izključujem možnosti, da bi slišali tudi drugačno razmišljanje z več nadnaravnega smisla.

Prav tako se nočem z nostalgičnimi poudarki zadržati pri kratkosti življenja. Nas kristjane bi minljivost zemeljskega potovanja morala spodbuditi k temu, da bi bolje izkoristili čas, nikakor pa ne k temu, da bi se bali našega Gospoda, še manj pa, da bi na smrt gledali kot na katastrofalen konec. Leto, ki se je končalo — to je bilo rečeno že na tisoč bolj ali manj pesniških načinov — je z božjo milostjo in usmiljenjem korak več, ki nas je približal nebesom, naši dokončni domovini.

Ko pomislim na to resničnost, zelo dobro razumem tisti vzklik, ki ga je sveti Pavel napisal Korinčanom: Tempus breve est! Kako kratek je čas našega bivanja na zemlji! Te besede pri doslednem kristjanu v najintimnejšem delu njegovega srca odzvanjajo kot očitek zaradi pomanjkanja velikodušnosti ter kot nenehno vabilo k zvestobi. Zares kratek je naš čas, da ljubimo, da dajemo, da zadoščujemo. Zato ni prav, da ga tratimo ali da ta zaklad neodgovorno mečemo skozi okno: ne moremo brezumno zapraviti tega obdobja na svetu, ki ga Bog zaupa vsakemu izmed nas.


40

Odprimo evangelij svetega Mateja pri petindvajsetem poglavju: Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih. Evangelist pripoveduje, da so preudarne izkoristile čas. Premišljeno so si priskrbele potrebno olje in bile so pripravljene, ko so jim naznanili: Hej, čas je! Glejte, ženin! Pojdite mu naproti! Oživijo plamen na svojih svetilkah in vesele odhitijo, da bi ga sprejele.

Prišel bo tisti dan, ki bo zadnji in ki se ga ne bojimo: s trdnim zaupanjem v božjo milost smo od tega trenutka naprej pripravljeni velikodušno, stanovitno, z ljubeznijo v podrobnostih, s prižganimi svetilkami priti na to srečanje z Gospodom. Ker nas čaka veliko nebeško praznovanje. “Mi smo, predragi bratje, tisti, ki prisostvujemo na svatbeni gostiji Besede. Mi, ki že imamo vero v Cerkev, ki se hranimo s Svetim pismom, ki se veselimo, ker je Cerkev zedinjena z Bogom. Pomislite sedaj, prosim vas, ali ste prišli na to slavje v svatovski obleki: pozorno preiščite svoje misli.” Zagotavljam vam — tudi sebi zagotavljam — da bo to svatovsko oblačilo stkano iz božje ljubezni, ki jo bomo znali nabrati celo v najmanjših opravilih. Za zaljubljene je namreč značilno, da se potrudijo z majhnimi pozornostmi, celo v dejanjih, ki so na videz nepomembna.


41

Toda sledimo rdeči niti iz prilike. In nespametnice, kaj delajo? Od tistega trenutka naprej že posvečajo vsa svoja prizadevanja temu, da bi se pripravile na Ženinov prihod: kupit gredo olje. Toda odločile so se prepozno in medtem, ko so šle kupovat, je prišel ženin in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge device in govorile: Gospod, Gospod, odpri nam! Saj ne, da niso storile ničesar: vsaj nekaj so poskušale ... Toda zaslišale so glas, ki jim je trdo odgovoril: Ne poznam vas! Niso se znale ali pa se niso hotele pripraviti s potrebno skrbnostjo in pozabile so na razumen ukrep, da bi si pravočasno pridobile olje. Manjkalo jim je velikodušnosti, da bi dovršeno izpolnile tisto malo, kar jim je bilo zaupano. Dejansko so imele na razpolago veliko časa, ki pa so ga slabo izkoristile.

Pogumno pomislimo na svoje življenje. Zakaj včasih ne najdemo tistih minut, da bi z ljubeznijo dokončali svoje delo, ki je sredstvo našega posvečevanja? Zakaj ne posvečamo pozornosti družinskim obveznostim? Zakaj se nam začne muditi v trenutku molitve, ali ko prisostvujemo sveti mašni daritvi? Zakaj nam manjka vedrine in mirnosti, da bi izpolnili dolžnosti svojega stanú, hkrati pa se, ne da bi se nam kam mudilo, zabavamo s tem, da sledimo svojim osebnim kapricam? Lahko bi mi odgovorili: to so malenkosti. Da, res je: toda te malenkosti so olje, naše olje, ki ohranja plamen živ in luč prižgano.


42

Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najemat delavce za svoj vinograd. Zgodbo že poznate: tisti človek se je ob različnih priložnostih vrnil na trg, da bi najel delavce: nekateri so bili poklicani že ob zori; drugi, ko se je že nočilo.

Vsi so prejeli en denarij: “plačilo, ki sem ti ga obljubil, torej mojo podobo in sličnost. Na denariju je vtisnjena Kraljeva podoba.” To je božje usmiljenje, ki vsakogar kliče v skladu z njegovimi osebnimi okoliščinami, ker hoče, da bi se vsi ljudje zveličali. Toda mi smo se rodili kot kristjani, vzgojeni smo bili v veri, zelo jasno smo prejeli Gospodovo izbiro. To je realnost. Torej, ko se boste čutili povabljene, da se odzovete, pa čeprav pozno, ali boste lahko še naprej ostali na trgu in se sončili, kakor mnogi od tistih delavcev, ker so imeli preveč časa?

Ne smemo imeti preveč časa, niti eno samo sekundo: in ne pretiravam. Dela je dovolj; svet je velik in na njem je na milijone ljudi, ki še niso jasno slišali Kristusovega nauka. Obračam se na vsakogar od vas. Če imaš preveč časa, malo pomisli: zelo verjetno je, da živiš pogreznjen v mlačnost ali pa da si, nadnaravno rečeno, hrom. Ne premikaš se, zaustavil si se, nerodoviten si, ne razvijaš vsega dobrega, ki bi ga moral posredovati ljudem okoli sebe, v tvojem okolju, pri tvojem delu, v tvoji družini.


43

Morda mi boš rekel: In zakaj bi se moral truditi? Ne odgovarjam ti jaz, ampak sveti Pavel: Kristusova ljubezen nas namreč žene. Celotno razdobje enega življenja je kratek čas za širjenje meja tvoje ljubezni. Že od samega začetka Opus Dei sem izkazoval svoje veliko prizadevanje, da bi tisti Kristusov vzklik: po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj, brez predaha ponavljal velikodušnim ljudem, ki se ga odločijo spreminjati v dejanja. Prepoznali nas bodo prav po tem, saj je ljubezen izhodiščna točka katerekoli kristjanove dejavnosti.

On, ki je čistost sama, ne zagotavlja, da bodo njegove učence prepoznali po čistosti njihovega življenja. On, ki je zmernost, ki nima niti kamna, da bi nanj naslonil svojo glavo, ki je toliko dni preživel v postu in samoti, apostolom ne reče: prepoznali vas bodo kot moje izvoljence, ker niste ne požeruhi ne pijanci.

Kristusovo čisto življenje je bilo — tako kot je in vselej bo — zaušnica takratni družbi, ki je bila nadvse izprijena, kakor je pogosto današnja. Njegova zmernost je bila še en udarec za tiste, ki so bili nenehno na pojedinah in so po jedi izzvali bruhanje, da so potem lahko še naprej jedli, s čimer so dobesedno izpolnjevali Savlove besede: svoj trebuh spreminjajo v boga.


44

Gospodova ponižnost je bila ponoven udarec za tisti način življenja, ki se posveča le samemu sebi. Ko sem bil v Rimu, sem večkrat ponovil, morda ste me slišali, da so pod temi slavoloki, ki so danes v ruševinah, paradirali zmagovalci, nečimrni, oholi, napuha polni vladarji in njihovi zmagoviti generali. In ko so hodili pod temi spomeniki, so morda sklonili glavo v strahu, da ne bi s svojim veličastnim čelom udarili ob sijajni slavolok. Kristus, ki je ponižen, kljub temu ni določil: po tem, da ste ponižni in skromni, bodo spoznali, da ste moji učenci.

Hotel sem opozoriti na to, da po dvajsetih stoletjih Učiteljeva zapoved še vedno nastopa z vso močjo novosti in je kakor predstavitveno pismo resničnega Božjega Sina. V teku mojega duhovniškega življenja sem zelo pogosto govoril, da je za tolike ljudi na žalost še vedno nova, ker se niso nikoli ali skoraj nikoli potrudili, da bi jo živeli: žalostno je, vendar je tako. In zelo jasno je, da Mesijeva trditev izstopa na neizpodbiten način: po tem vas bodo spoznali, da se ljubite med seboj! Zato čutim nujnost, da nenehno spominjam na te Gospodove besede. Sveti Pavel dodaja: Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. Izgubljeni trenutki, morda z lažnim izgovorom, da imaš preveč časa ... če pa obstaja toliko tvojih bratov, tvojih prijateljev, ki so preobremenjeni z delom! Obzirno, vljudno, z nasmehom na ustnicah jim pomagaj tako, da bo skoraj nemogoče, da bi to opazili, ter da ne bodo mogli izraziti svoje hvaležnosti, ker bo zaradi diskretne tenkočutnosti tvoje ljubezni ta pomoč ostala neopažena.

Ni nam ostal niti en prost trenutek, bi se morda zagovarjale tiste ubožice, ki imajo prazne svetilke. Tisti delavci na trgu imajo odveč večji del dneva, ker ne čutijo obveznosti po služenju, čeprav Gospod nenehno išče, nujno išče, od prvega trenutka naprej. Sprejmimo ga in odgovorimo z “da” ter iz ljubezni prenašajmo — kar ni več prenašanje — težo dneva in vročino.


45

Premišljujmo sedaj o priliki o tistem človeku, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje. Vsakemu od njih je zaupal različen delež, da bi z njim upravljal v gospodarjevi odsotnosti. Zdi se mi zelo primerno, da smo pozorni na obnašanje tistega, ki je prejel en talent: obnaša se na način, ki se v moji deželi imenuje prekanjenost. Razmisli, premleva s tisto pametjo, ki premore le malo veličine, in se odloči: šel je, izkopal zemljo in skril denar svojega gospodarja.

Kaj bo potem počel ta človek, če je zavrgel orodje za delo? Odločil se je neodgovorno izbrati udobje, da bo vrnil samo tisto, kar so mu izročili. Ukvarjal se bo z zapravljanjem minut, ur, dni, mesecev, let, življenja! Drugi se zavzamejo, trgujejo, plemenito skrbijo za to, da bi povrnili več, kakor so prejeli: zakonite sadove. Priporočilo je bilo namreč zelo konkretno: negotiamini dum venio; prevzemite to delo, da boste pridobili zaslužek, dokler se gospodar ne vrne. Ta pa ne; ta je napravil svoje življenje nekoristno.


46

Kakšna škoda živeti tako, da se ukvarjaš samo z ubijanjem časa, ki je božji zaklad! Nikakršni izgovori, ki bi upravičili takšno ravnanje, ne pridejo v poštev. “Nihče naj ne reče: imam samo en talent, ničesar ne morem doseči. Tudi z enim samim talentom lahko postaneš zaslužen.” Kako žalostno bi bilo ne izkoristiti, ne pridobiti prave koristi iz vseh sposobnosti, pa naj jih je malo ali veliko, ki jih Bog daje človeku, da bi se posvečal služenju dušam in družbi!

Ko kristjan ubija svoj čas na zemlji, se postavlja v nevarnost, da ubije svoja nebesa: ko se zaradi sebičnosti odtegne, se skrije, je brezbrižen. Tisti, ki ljubi Boga, ne izroči v služenje Kristusu le tega, kar ima in kar je: izroči samega sebe. Ne vidi — s pozemskim pogledom — svojega jaza v zdravju, v zvenečem imenu, v karieri.


47

Moje, moje, moje ..., mislijo, govorijo in delajo mnogi. Kako zoprna reč! Sveti Hieronim pravi: “Kar je zapisano: da bi iskali opravičila za grehe (Ps 141,4), se zares uresničuje pri teh ljudeh, ki grehu napuha dodajajo še greha lenobe in malomarnosti.”

Napuh je tisti, ki nenehno ponavlja moje, moje, moje ... Slaba lastnost, ki človeka spremeni v jalovo bitje, ki onesposobi hrepenenje, da bi delal za Boga, ki ga vodi k temu, da v prazno zapravlja svoj čas. Ne izgúbi svoje učinkovitosti, raje onesposobi svojo sebičnost. Tvoje življenje zate? Tvoje življenje je za Boga, za dobro vseh ljudi, za ljubezen do Gospoda. Izkoplji tisti talent! Naredi ga donosnega in okusil boš veselje dejstva, da v tem nadnaravnem podjetju ni pomembno, če rezultat na zemlji ni ravno čudež, ki bi ga ljudje lahko občudovali. Kar je zares bistveno, je izročiti vse, kar smo in kar imamo, poskušati razviti talent in se nenehno truditi, da bi obrodili dober sad.

Bog nam morda daje še eno leto, da bi mu služili. Ne razmišljaj o petih letih niti o dveh. Osredotoči se samo na to leto: na to eno, v katerem smo začeli: izročimo ga, ne pa zakôpljimo! Takšna bi morala biti naša naravnanost.


48

Bil je neki hišni gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp. Dal ga je v najem viničarjem in odpotoval.

Želel bi, da premišljujemo o nauku te prilike z vidika, ki nas sedaj zanima. Izročilo je v tej pripovedi videlo prispodobo usode od Boga izvoljenega ljudstva in v prvi vrsti nam pokaže, kako ljudje na tolikšno Gospodovo ljubezen odgovorimo z nezvestobo in pomanjkanjem hvaležnosti.

Rad bi se zadržal pri besedah in odpotoval. Takoj pridem do zaključka, da kristjani ne smemo zapustiti tega vinograda, v katerega nas je postavil Gospod. Svoje moči moramo vložiti v to delo, znotraj ograje, delati v stiskalnici, in ko se konča naporno delo dneva, počivati v stolpu. Če se pustimo premagati udobju, bi bilo enako, kot da bi Kristusu odgovorili: Ah, moja leta so zame, ne zate. Nočem se odločiti, da bi obdeloval tvoj vinograd.


49

Gospod nam je podaril življenje, čute, sposobnosti, neštete milosti: in nimamo pravice pozabiti, da smo delavci, med mnogimi na tem posestvu, na katerega nas je postavil On, da bi sodelovali pri nalogi, da drugim prinašamo hrano. Naše mesto je tukaj, znotraj teh meja; tukaj smo, da se dnevno razdajamo skupaj z Njim in mu pomagamo pri njegovem odrešenjskem delu.

Dovolite mi, da vztrajam: tvoj čas zate? Tvoj čas za Boga! Morda po Gospodovem usmiljenju ta sebičnost še ni vstopila v tvojo dušo. To ti govorim zato, če boš morda kdaj čutil, da tvoje srce omahuje v Kristusovi veri. Takrat te prosim — Bog te prosi — za zvestobo v tvojem prizadevanju, da obvladaš napuh, zajeziš domišljijo, da si ne dovoliš lahkomiselnosti in ne odideš daleč stran, da ne pobegneš.

Tisti dninarji, ki so bili sredi trga, so imeli odveč cel dan; tisti človek, ki je skril talent v zemljo, je hotel zapravljati svoje ure; tisti, ki bi moral skrbeti za vinograd, gre drugam. Vsem je skupna nekakšna brezčutnost pred veliko nalogo, ki jo je Učitelj zaupal vsakemu kristjanu: da se zavedamo, da smo njegovo orodje in tako tudi ravnamo, zato da bi soodreševali skupaj z Njim; da razdamo vse svoje življenje v tej veseli daritvi, da se izročimo za dobro duš.


50

Sveti Matej nam prav tako pripoveduje, da se je Jezus vrnil iz Betanije lačen. Vedno sem ganjen ob Kristusu, še posebno ko vidim, da je pravi človek, popoln, hkrati pa tudi popoln Bog, da bi nam pokazal, kako lahko izkoristimo celó našo nevrednost in našo naravno slabotnost, da bi se v polnosti — takšni kot smo — izročili Očetu, ki z veseljem sprejme to popolno daritev.

Bil je lačen. Stvarnik vesoljstva, Gospodar vseh stvari trpi lakoto! Gospod, zahvaljujem se ti, da je sveti pisec po božjem navdihu v tem odlomku zapustil to sled, podrobnost, ki me obvezuje, da te bolj ljubim, ki me spodbuja, da živo želim v kontemplaciji opazovati tvojo presveto človeškost! Perfectus Deus, perfectus homo, popoln Bog, popoln človek iz mesa in kosti, kakor ti, kakor jaz.


51

Jezus je prejšnji dan veliko delal in ko je krenil na pot, je začutil lakoto. Zaradi te potrebe se je namenil k smokvi, ki je tam daleč razkazovala čudovito zeleno listje. Sveti Marko nam pripoveduje, da ni bil čas za smokve, toda naš Gospod se približa, da bi jih utrgal, čeprav je dobro vedel, da jih v tem letnem času ne bo našel. Toda kljub temu: ko se prepriča, da je drevo nerodovitno kljub navidezni rodovitnosti in obilici listov, ukaže: Naj na veke od tebe nihče več ne jé sadu!

Kruto, da! Nikoli več naj na tebi ne zraste sad! Kako so se najbrž začudili njegovi učenci, še toliko bolj, če so pomislili, da govori božja Modrost! Jezus je preklel tisto drevo, ker je našel samo videz rodovitnosti, košato listje. Tako smo se naučili, da nimamo izgovora za neučinkovitost. Morda pravijo: nimam dovolj znanja ... Ni izgovora! Ali trdijo: zaradi bolezni; ker nisem preveč nadarjen; ker nimam dobrih pogojev; zaradi okolja ... Tudi ti izgovori ne veljajo! Gorje tistemu, ki se krasi s košatostjo lažnega apostolata, pri katerem razkazuje bujno listje na videz rodovitnega življenja, ne da bi iskreno poskušal doseči sadove! Daje vtis, da dobro izkorišča čas, da je dejaven, da organizira, da odkriva nove načine za rešitev vsega ... Vendar je neproduktiven. Nihče se ne bo nahranil z njegovimi deli, ki nimajo nadnaravnega soka.

Prosímo Gospoda, naj bomo duše, ki so pripravljene delati s plodnim junaštvom. Ker na zemlji ne manjka takih, pri katerih ljudje, ko se jim približajo, odkrijejo samo listje: obilno, bleščeče, sijajno. Samo listja polne krošnje, izključno to in nič več. Duše pa nas gledajo z upanjem, da se bodo nasitile, ker so lačne Boga. Ni mogoče pozabiti, da imamo na voljo vsa sredstva: zadosten nauk in Gospodovo milost, kljub vsej naši bedi.


52

Ponovno vas spominjam, da nam je ostalo le malo časa: tempus breve est, ker je življenje na zemlji kratko, in da — ob teh sredstvih — ne potrebujemo drugega kot dobro voljo, da bi izkoristili priložnosti, ki nam jih je dal Bog. Odkar je naš Gospod prišel na ta svet, se je začel čas milosti, dan rešitve za nas in za vse. Naj ne bo potrebno, da bi nam naš Oče Bog očital, kar je izrazil že po Jeremijevih ustih: Celo štorklja pod nebom pozna svoj čas, grlica, lastovka in žerjav se pri prihodu drže svojega časa: moje ljudstvo pa ne pozna Gospodove postave.

Ne obstajajo slabi ali neprimerni dnevi: vsi dnevi so dobri za služenje Bogu. Slabi dnevi nastopijo samo takrat, kadar jih človek povzroči s svojim pomanjkanjem vere, s svojo lenobo, s svojo malomarnostjo, ki ga nagiba, da ne dela z Bogom in za Boga. Slavil bom Gospoda ob vsakem času! Čas je zaklad, ki odhaja, ki beži, ki polzi med našimi rokami kakor voda po visokih skalah. Včerajšnji dan je že minil in današnji mineva. Jutrišnji dan bo kmalu postal včerajšnji. Dolgost enega življenja je zelo kratka. Toda koliko se v tem kratkem razdobju lahko naredi zaradi božje ljubezni!

Noben izgovor nam ne bo pomagal. Gospod je bil potraten do nas: potrpežljivo nas je učil; s prilikami nam je razložil svoje zapovedi in vztrajal brez predaha. Kakor Filipa nas lahko vpraša: Toliko časa sem med vami, in me nisi spoznal? Prišel je trenutek, da zares delamo, da uporabimo vsak trenutek dneva, da veseli in z zadovoljstvom prenašamo težo dneva in vročino.


53

Mislim, da nam bo naslednji odlomek iz Lukovega evangelija, iz drugega poglavja, pomagal bolje zaključiti ta razmišljanja. Jezus je otrok. Kolikšna je bolečina njegove Matere in svetega Jožefa, ker ga ni bilo med sorodniki in prijatelji, ko sta se vračala iz Jeruzalema! In kakšno veselje, ko sta ga že od daleč razločila, kako poučuje izraelske učitelje! Toda poglejte te na videz trde besede, ki pridejo iz ust Sina, ko je odgovoril svoji Materi: Kako, da sta me iskala?

Ali ni bilo razumljivo, da sta ga iskala? Duše, ki vedo, kaj pomeni izgubiti Jezusa in ga zopet najti, to lahko razumejo ... Kako, da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta? Ali nista vedela, da moram svoj čas popolnoma posvetiti mojemu nebeškemu Očetu?


54

To je sad današnje molitve: da se prepričamo, da je naše zemeljsko potovanje — v vseh okoliščinah in v vseh obdobjih — za Boga, da je zaklad slave, podoba nebes; da je čudež v naših rokah, ki ga moramo upravljati s čutom odgovornosti, zaradi ljudi in zaradi Boga, brez potrebe po spremembi stanú; sredi ulice, tako da posvečujemo svoj poklic ali službo, življenje doma, družbene odnose, sleherno dejavnost, ki je na videz samo zemeljska.

Ko sem imel šestindvajset let in sem v vsej globini zaznal zavezanost služenja Gospodu v Opus Dei, sem ga z vso svojo dušo prosil za osemdeset let resnosti. Mojega Boga sem — začetniško naivno, otroško — za več let prosil zato, da bi me naučil izkoristiti vsako minuto za služenje Njemu. Gospod zna dodeliti te zaklade. Morda bova ti in jaz na koncu le lahko rekla: Razumnejši sem od starcev, ker se držim tvojih ukazov. Mladost ne sme pomeniti lahkomiselnosti, prav tako kakor sivi lasje ne pomenijo nujno preudarnosti in modrosti.

Pojdi z mano h Kristusovi Materi. Naša Mati, ki si gledala Jezusa, kako je rasel, ki si ga videla, kako je dobro izkoriščal svoj čas med ljudmi: nauči me porabljati moje dneve v služenju Cerkvi in dušam; nauči me najgloblje v srcu zaslišati — kakor ljubezniv očitek, dobra Mati, vedno, ko bo potrebno — da moj čas ne pripada meni, temveč našemu Očetu, ki je v nebesih.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej