Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Božji prijatelji > Na poti k svetosti > Pog 18
294

Ko pozorno poslušamo klic svetega Pavla: To je božja volja, vaše posvečenje, smo globoko ganjeni in naše srce je pretreseno. Danes še enkrat naredim ta sklep zase in spominjam tudi vas ter vse človeštvo: to je božja volja, da smo sveti.

Da bi dušam prinašali resnični mir, da bi preoblikovali svet, da bi v svetu in preko zemeljskih stvari iskali Boga, našega Gospoda, je nepogrešljivo potrebna osebna svetost. Ko se pogovarjam z ljudmi iz mnogih dežel in iz najrazličnejših družbenih okolij, me pogosto vprašajo: Kaj porečete nam, poročenim? Kaj nam, ki delamo na polju? Kaj pa vdovam? In kaj mladim?

Načrtno jim odgovarjam, da imam samo eno skledo. Po navadi poudarim, da je naš Gospod Jezus Kristus oznanjal veselo novico vsem ljudem brez kakršnegakoli razlikovanja. Ena sama skleda in ena sama jed: Moja hrana je, da izpolnim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Vsakogar kliče k svetosti, vsakogar prosi za ljubezen: mlade in stare, samske ročene, zdrave in bolne, učene in nevedne, ne glede na to, kje delajo in kje se nahajajo. Obstaja samo en način za rast v domačnosti in zaupanju do Boga: stik v molitvi, pogovor z Njim, izkazovanje naše naklonjenosti od srca k srcu.


295

Klicali me boste (...) in vas bom uslišal. Kličemo ga s pogovorom, tako da se obračamo k Njemu. Zato moramo prenašati v dejanja apostolovo spodbudo: sine intermissione orate; vedno molíte, pa naj se zgodi, kar hoče. “Ne le iz srca, temveč z vsem srcem.”

Morda boste pomislili, da življenje ni vedno prijetno, da ne manjka težav, žalosti in bridkosti. Odgovoril vam bom ponovno z besedami svetega Pavla: Ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost, ne kakršnakoli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Nič nas ne more oddaljiti od božje ljubezni, od nenehnega odnosa z našim Očetom.

Se ne zdi priporočanje te stalne povezanosti z Bogom kakor ideal, ki je tako vzvišen, da se za večino kristjanov izkaže za nedosegljivega? Cilj je zares visok, toda ni nedosegljiv. Steza, ki vodi do svetosti, je steza molitve; molitev pa mora v duši pognati korak za korakom, kakor drobno seme, ki bo kasneje postalo mogočno drevo.


296

Začnemo z ustnimi molitvami, ki smo jih mnogi ponavljali kot otroci: to so goreče in preproste besede, namenjene Bogu in njegovi Materi, ki je naša Mati. Jaz še vedno zjutraj in zvečer, ne en dan, ampak redno, obnavljam tisto molitev izročitve, ki so me jo naučili moji starši: O Gospa moja, o Mati moja, tebi se vsega darujem; in da se ti vdanega skažem, ti danes posvetim: svoje oči, svoja ušesa, svoja usta in svoje srce ... Mar ni to — na neki način — začetek kontemplacije, jasen dokaz zaupne vdanosti? Kaj drug drugemu, ko se srečajo, govorijo tisti, ki se imajo radi? Kako se obnašajo? Vse, kar so in kar imajo, žrtvujejo za osebo, ki jo ljubijo.

Najprej molitveni vzklik in nato še eden in še eden ..., dokler se ne zazdi, da ta vnema ne zadostuje več, ker se besede izkažejo za prerevne ... in dajo prednost božji intimnosti, v gledanju Boga brez prestanka in brez utrujenosti. Tedaj živimo kakor ujeti, kakor zaporniki. Medtem ko v mejah naših zmot in omejitev z največjo možno popolnostjo opravljamo naloge našega položaja in poklica, si duša želi pobegniti ... Nameni se k Bogu, kakor železo, ki ga privlači moč magneta. Tako v sladkem nemiru začnemo ljubiti Jezusa na bolj učinkovit način.


297

Pripeljal vas bom nazaj iz izgnanstva, kjerkoli že ste. Sužnosti se osvobodimo z molitvijo: čutimo se svobodne, na krilih svatovske pesmi zaljubljene duše, s pesmijo o ljubezni, ki v nas spodbuja željo, da se ne bi ločili od Boga. Nov način stopanja po zemlji, božanski, nadnaraven, čudovit način. Ob spominu na mnoge španske pisatelje šestnajstega stoletja bomo morda sami želeli okušati besede: Živim, ker ne živim več: kajti v meni živi Kristus!

Radovoljno sprejemamo potrebo po tem, da mnogo let delamo na tem svetu, kajti Jezus ima tu spodaj malo prijateljev. Ne odklanjajmo obveznosti, da živimo, da se iztrošimo — dodobra iztisnjeni — v služenju Bogu in Cerkvi. Na tak način, v svobodi: in libertatem gloriae filiorum Dei, qua libertate Christus nos liberavit; s svobodo božjih otrok, ki nam jo je zaslužil Jezus Kristus, ko je umrl na lesu križa.


298

Mogoče je, da se bodo že na začetku dvignili oblaki prahu in da bodo sovražniki našega posvečevanja uporabili tako silno in tako spretno pripravljeno tehniko psihološkega terorizma — tehniko zlorabe oblasti — da bodo v svojo nesmiselno smer potegnili celo ljudi, ki so dolgo časa vzdrževali drugačno, razumljivejšo in pravilnejšo držo. In četudi njihov glas zveni kot počen zvonec, ki ni bil ulit iz dobre kovine in je precej drugačen od pastirjevega žvižga, zlorabljajo besedo, ki je eden od najdragocenejših darov, ki jih je človek prejel od Boga, prelepo darilo za izražanje vzvišenih misli ljubezni in prijateljstva z Gospodom in njegovimi ustvarjeninami, vse do te mere, da postane razumljivo, zakaj sveti Jakob o jeziku pravi, da je to svet krivice. Povzroči lahko ogromno škode: laži, obrekovanje, sramotenje, prevare, žalitve, izkrivljeno govoričenje.


299

Kako bomo lahko premagali te ovire? Kako se bomo mogli utrditi v odločnosti, ki se nam začenja dozdevati zelo težka? Tako da se bomo navdihovali pri vzoru, ki nam ga kaže presveta Devica Marija, naša Mati: nadvse široka pot, ki neobhodno pelje preko Jezusa.

Da bi se približali Bogu, se moramo podati na pravo pot, ki je Kristusova presveta človeškost. Zaradi tega vedno priporočam branje knjig, ki opisujejo Gospodovo trpljenje. Ti spisi, navdani z iskreno pobožnostjo, nam pred oči postavljajo Božjega Sina, človeka kakor mi in resničnega Boga, ki ljubi in v svojem mesu trpi za zveličanje sveta.

Pomislite na eno izmed najbolj zakoreninjenih molitev med kristjani, na sveti rožni venec. Cerkev nas spodbuja h kontemplaciji skrivnosti, da bi se v naš um in v našo domišljijo skupaj z veseljem, trpljenjem in slavo svete Marije vtisnil neverjetni Gospodov zgled, v njegovih tridesetih letih skritosti, v njegovih treh letih oznanjevanja, v njegovem sramotnem trpljenju in v njegovem slavnem vstajenju.

Slediti Kristusu: v tem je skrivnost. Spremljati ga tako od blizu, da bomo živeli z Njim, kakor prvih dvanajst učencev; tako od blizu, da se bomo poistovetili z Njim. Brez odlašanja bomo pritrdili, če le nismo postavljali ovir milosti, da smo si oblekli našega Gospoda Jezusa Kristusa. Gospod se kakor v ogledalu odseva v našem ravnanju. Če je ogledalo takšno, kot mora biti, bo odsevalo preljubeznivo podobo našega Odrešenika, ne da bi jo popačilo, ne da bi iz nje naredilo karikaturo. In drugi ljudje bodo imeli možnost, da ga občudujejo, da mu sledijo.


300

V tem prizadevanju, da bi se poistovetili s Kristusom, ločim štiri stopnje: iskati ga, najti ga, biti z njim in ga ljubiti. Morda boste ugotovili, da ste nekako na prvi stopnji. Hrepeneče ga iščite, iščite ga v vas samih z vsemi vašimi močmi. Če se boste tako trudili, si upam trditi, da ste ga že našli in ste že vstopili v oseben odnos z njim, ga ljubite in ste začeli vaš pogovor v nebesih.

Prosim Gospoda, da bi se odločili v naših dušah gojiti edino plemenito ambicijo, edino, ki je vredna truda: da bi hodili skupaj z Jezusom, kot sta hodila njegova blažena Mati in sveti očak, s hrepenenjem, z odrekanjem, brez da bi karkoli zanemarili. Deležni bomo sreče, ki jo prinaša božje prijateljstvo — v notranji zbranosti, združljivi z našimi poklicnimi ali državljanskimi dolžnostmi — in zahvaljevali se mu bomo za rahločutnost in ljubezen, s katero nas On uči izpolnjevati voljo našega Očeta, ki prebiva v nebesih.


301

Toda ne pozabite, da biti z Jezusom zagotovo pomeni srečati se z njegovim križem. Ko se prepustimo božjim rokam, On pogosto dopusti, da okušamo bolečino, osamljenost, nasprotovanje, obrekovanje, sramotenje, norčevanje, od znotraj in od zunaj: saj nas hoče izoblikovati po svoji podobi in sličnosti ter dopušča celo to, da nas imenujejo norce in nas imajo za neumne.

Takrat je čas, da vzljubimo pasivno mrtvičenje, ki pride — prikrito ali pa predrzno in grobo — kadar ga ne pričakujemo. Prihajajo, da bi ovce ranili s kamni, ki bi jih bilo treba metati proti volkovom: kdor hodi za Kristusom, na svojem mesu izkusi, da tisti, ki bi ga morali ljubiti, z njim ravnajo na način, ki se razteza od nezaupanja do nasprotovanja, od sumničenja do sovraštva. Gledajo ga nezaupljivo kakor lažnivca, ker ne verjamejo, da je mogoče imeti oseben odnos z Bogom, notranje življenje; po drugi strani pa so do ateista in brezbrižneža, ki je navadno razbrzdan in nesramen, nadvse ljubeznivi in razumevajoči.

Gospod bo morda dopustil, da je njegov učenec napaden z orožjem osebnih žalitev, ki ni nikdar v čast človeku, ki se ga poslužuje; ali da je osramočen na javnem mestu kot posledica zlonamerne množične in lažnive propagande, kajti nima vsakdo daru dobrega okusa in dostojnosti.

Če ljudje zagovarjajo negotovo teologijo in razpuščeno moralo brez zavor, če po svojih osebnih kapricah izvajajo dvomljivo liturgijo, z disciplino hipijev in neodgovornim vodenjem, potem ni čudno, da proti tistim, ki govorijo le o Jezusu Kristusu, širijo nevoščljivost, sumničavost, lažne obtožbe, žalitve, trpinčenje, ponižanja, govorice in nadlegovanja vseh vrst.

Tako Jezus s klesanjem obdeluje duše svojih, obenem pa jim daje notranjo vedrino in veselje, saj zelo dobro razumejo, da tudi iz stotih laži skupaj hudi duhovi ne zmorejo napraviti niti ene resnice; v njihovo življenje vtisne prepričanje, da se bodo počutili udobno šele tedaj, ko se bodo udobju odpovedali.


302

Z občudovanjem in resnično ljubeznijo do Jezusove presvete človeškosti bomo drugo za drugo odkrivali njegove rane. V teh težavnih in silnih časih pasivnega očiščevanja, ko skušamo prikriti sladkogrenke solze, bomo začutili potrebo, da vstopimo v vsako izmed teh presvetih ran, da bi se prečistili, da bi bili deležni radosti odrešilne krvi, da bi se utrdili. Zatecimo se kakor golobice — povedano s svetopisemsko prispodobo — ki ob neurju najdejo zavetje v skalnih duplinah. Skrijmo se v to zavetje, da bomo našli Kristusovo zaupnost: in videli bomo, da je njegov glas prijeten in njegovo obličje prikupno, kajti “tisti, ki vedo, da je njegov glas blag in prijeten, so prejeli milost evangelija, zaradi katere pravijo: Ti imaš besede večnega življenja.”


303

Naj nihče ne misli, da bodo na tej poti kontemplacije strasti dokončno utišane. Varali bi se, če bi predpostavili, da se bomo zaradi hrepenenja po iskanju Kristusa, ob srečanju in pogovoru z njim ter zaradi sladkosti njegove ljubezni spremenili v popolne ljudi. Četudi vam ne manjka izkušenj, mi vseeno dovolite, da vas spomnim na to. Sovražnik Boga in človeka, Satan, se nikoli ne vda, nikoli ne počiva. Oblega nas celo takrat, ko se duša vname in žari v ljubezni do Boga. Ve, da je takrat težje doseči padec, toda če mu uspe, da človek užali svojega Gospoda, čeprav le z majhnim dejanjem, bo lahko nad njegovo vest zagnal hudo skušnjavo obupa.

Če se želite učiti iz izkušnje ubogega duhovnika, ki hoče govoriti samo o Bogu, vam svetujem naslednje: kadar bo meso poskušalo znova pridobiti svoje izgubljene pravice ali kadar se bo napuh — kar je hujše — uprl in pokazal svojo trmo, se nemudoma zatecite v te božanske špranje, ki so jih na Kristusovem telesu odprli žeblji, s katerimi je bil pribit na križ, ter sulica, ki je prebodla njegovo stran. Pojdite tja, kakor vam narekuje vzgib: odložite v Gospodovih ranah vso to človeško ... in božjo ljubezen. To pomeni želeti si združitve, počutiti se kot Kristusov brat, njegov krvni sorodnik, kot otrok iste Matere, saj nas je ona pripeljala do Jezusa.


304

Koprnenje po čaščenju, želja po zadoščevanju s tiho blagostjo in s trpljenjem. V našem življenju bo zaživela Jezusova trditev: Kdor ne vzame svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Gospod pa bo postajal vedno zahtevnejši, prosil nas bo za zadoščevanje in pokoro ter nas spodbujal k temu, da izkusimo goreče hrepenenje, da bi živeli Bogu, skupaj s Kristusom smo namreč križani. Ta zaklad pa imamo v glinastih posodah, krhkih in lomljivih, da bi bilo opazno, da je to preobilje moči iz Boga in ne iz nas.

V vsem nas stiskajo, vendar nismo utesnjeni; na neprehodni poti smo, vendar ne brez izhoda; preganjajo nas, vendar nismo zapuščeni; ob tla nas mečejo, vendar nismo uničeni; vedno nosimo v telesu Jezusovo umiranje.


Poleg tega si domišljamo, da nas Gospod ne posluša, da blodimo v prevari, da je slišati le samogovor našega glasu. Znajdemo se kakor brez opore na zemlji in od neba zapuščeni. Kljub temu pa je resničen in dejaven naš stud do greha, tudi če je to le mali greh. S trmo kánaanske žene bomo vdano padli predenj kakor ona, ki ga je počastila in milo prosila: Gospod, pomagaj mi! Tema bo izginila, saj jo bo premagala luč Ljubezni.


305

To je trenutek za vzklik: spomni se danih obljub, da se navdam z upanjem; to mi je v tolažbo v moji ničevosti in mojemu življenju daje moč. Naš Gospod hoče, da v vsem računamo na Njega: jasno vidimo, da brez Njega ne moremo ničesar, z Njim pa nam je vse mogoče. Tako potrdimo našo odločitev, da bomo vedno hodili v njegovi navzočnosti.

Z božjim razsvetljenjem v umu, ki se zdi nedejaven, bomo brez sence dvoma razumeli, da če Stvarnik skrbi za vse — celo za svoje sovražnike — koliko bolj bo potem poskrbel za svoje prijatelje! Prepričamo se, da ni zla niti neprijetnosti, ki ne bi pripomogla k dobremu. Tako našega duha še trdneje prevzameta veselje in mir, ki ju nič človeškega ne bo moglo izkoreniniti, kajti ta obiskovanja nam vedno pustijo nekaj svojega, nekaj božjega. Hvalili bomo Gospoda, našega Boga, ki je v nas uresničil čudovita dela, in doumeli bomo, da nas je Bog ustvaril in nam dal zmožnost, da posedujemo neskončen zaklad.


306

Začeli smo s preprostimi, čudovitimi ustnimi molitvami, ki smo se jih naučili v otroštvu in ki jih nikdar nočemo opustiti. Molitev, ki se je pričela s to otroško prostodušnostjo, se zdaj odvija v širokem, umirjenem in zanesljivem toku, ker gre v korak s prijateljstvom z Njim, ki je rekel: Jaz sem pot. Če tako ljubimo Kristusa, če se z nadnaravno smelostjo zatekamo v odprtino, ki jo je sulica napravila v njegovi strani, se bo izpolnila Učiteljeva obljuba: Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem.

Torej mora srce razločevati in častiti vsako od božjih oseb. Na neki način je kot odkritje, do katerega pride duša v nadnaravnem življenju, kakor odkritja otročička, ki postopoma odpira oči življenju. Ljubeče se zabava z Očetom in s Sinom in s Svetim Duhom; z lahkoto se podredi delovanju poživljajočega Tolažnika, ki se nam daje, ne da bi si to zaslužili: nadnaravni darovi in kreposti!


307

Tekli smo kakor jelen, ki hrepeni po živih vodah; žejni, z razpokanimi in izsušenimi ustnicami. Hočemo piti iz tega studenca žive vode. Brez posebnosti se skozi ves dan gibljemo v tem bistrem obilju svežih vrelcev, ki tečejo v večno življenje. Besede so odveč, ker se jezik ne zmore več izražati; tudi um se umiri. Ni premišljevanja, ampak gledanje! In duša od prekipevanja spet zapoje novo pesem, ker čuti in tudi ve, da jo Bog ljubeče gleda ves čas.

Ne govorim o izrednih izkušnjah. To so, prav lahko so to običajni pojavi v naši duši: norost od ljubezni, ki nas brez zbujanja pozornosti, brez nenavadnosti uči trpeti in živeti, ker nam Bog naklanja modrost. Kakšna vedrina, kakšen mir, ko stopamo po tesni poti, ki vodi v življenje!


308

Askeza? Mistika? To me ne skrbi. Karkoli že je, askeza ali mistika, je vseeno? Gre za božjo milost. Če se trudiš meditirati, ti Gospod ne bo odrekel svoje pomoči. Vera in dela vere: dela, kajti Gospod je — to si izkusil že na začetku, o tem sem že govoril — vsak dan bolj zahteven. To je že kontemplacija in zedinjenje; takšno mora biti življenje mnogih kristjanov, ko vsak od njih hodi naprej po svoji lastni duhovni poti, ki jih je neskončno mnogo, sredi svetnih prizadevanj, čeprav morda tega sploh ne opazijo.

Molitev in ravnanje, ki nas ne ločujeta od naših običajnih dejavnosti, ki nas sredi te plemenito zemeljske vneme vodita h Gospodu. Ko človek vsa ta opravila povzdiguje k Bogu, spreminja svet v nekaj božanskega. Mnogokrat sem govoril o mitu o kralju Midasu, ki je spreminjal v zlato vse, česar se je dotaknil! V zlato nadnaravnih zaslug lahko spremenimo to, česar se dotaknemo, kljub našim osebnim napakam.


309

Tako ravna naš Bog. Ko se tisti sin vrne, potem ko je svoj denar potrošil v razuzdanem življenju, potem ko je — na prvem mestu — pozabil na svojega očeta, mu oče reče: Brž prinesite najboljše oblačilo in mu ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Kadar se k našemu Očetu Bogu zatečemo skesani, takrat On iz naše bede naredi bogastvo; iz naše šibkosti moč. Kaj nam bo šele pripravil, če ga ne zapustimo, če smo z njim vsak dan, če mu namenjamo ljubeznive besede, ki jih potrjujejo naša dejanja, če ga prosimo za vse z zaupanjem v njegovo vsemogočnost in usmiljenje? Samo zato, ker se je k Njemu vrnil njegov sin, potem ko ga je izdal, pripravi celo praznovanje. Kaj vse nam bo dal, če smo se ves čas trudili ostati ob njem?

Zato naj bo daleč od našega ravnanja ohranjanje spomina na žalitve, ki so nas doletele, na ponižanja, ki smo jih utrpeli — najsi bodo še tako krivična, nespodobna in surova — ker božjemu otroku ni lastno, da bi imel pripravljeno mapo, v kateri bi predstavil seznam žalitev, ki jih je doživel. Ne moremo pozabiti Kristusovega zgleda in naše krščanske vere se ne da zamenjati kakor obleko: lahko oslabi ali se okrepi ali pa izgubi. S tem nadnaravnim življenjem se vera utrjuje in duša se zgrozi ob misli, kako bedna je človeška golota brez Boga. Potem pa odpušča in se zahvaljuje: Moj Bog, ko pogledam svoje ubogo življenje, ne najdem nobenega nagiba za ponašanje, še manj pa za napuh; odkrivam samo obilo razlogov za stalno življenje v ponižnosti in skrušenosti. Dobro vem, da je najboljše gospostvo služenje.


310

Vstala bom in krožila po mestu, po ulicah in trgih. Iskala bom njega, ki ga ljubi moja duša ... Pa ne samo po mestu, tekli bomo od enega konca sveta do drugega — po vseh deželah, po vseh vaseh, po poteh in stezah — da bi dosegli mir v duši. Odkrivamo ga v dnevnih opravilih, ki niso ovira; ki so — prav nasprotno — pot in razlog za to, da ljubimo bolj in bolj, da se bolj in bolj zedinjamo z Bogom.

Kadar nas zalezuje in na nas preži skušnjava malodušja, nasprotovanja, boja, preganjanja, skušnjava še ene noči v duši, nam psalmist na ustnice in v misli polaga besede: Z njim sem, ko je v stiski. Kaj je moj križ v primerjavi s tvojim, Jezus? Moje praske v primerjavi s tvojimi ranami? Kaj je ob tvoji ogromni, čisti in neskončni ljubezni ta drobna nevšečnost, ki si mi jo Ti naložil na ramena? Srce, vaše in moje, prevzame sveta lakota, ko mu z dejanji izpove, da smo bolni od ljubezni.

Rodi se žeja po Bogu, hrepenenje po tem, da bi razumeli njegove solze, da bi videli njegov nasmeh, njegovo obličje ... Po mojem lahko to najbolje izrazimo tako, da z besedami Svetega pisma znova ponovimo: Kakor hrepeni jelen po živih vodah, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog. Duša pa gre naprej potopljena v Boga, pobožanstvena: kristjan postane žejni popotnik, ki približa svoja usta bistremu studencu.


311

Ob takšni predanosti se vname apostolska gorečnost, vsak dan je večja in to hrepenenje prenaša tudi na druge, kajti dobro se širi samo po sebi. Ni mogoče, da naša uboga narava, ki je tako blizu Bogu, ne bi žarela v koprnenju po tem, da po vsem svetu zaseje veselje in mir, da vse prepoji z odrešilno vodo, ki vre iz odprte Kristusove strani, da vse, kar dela, začne in dokonča iz ljubezni.

Prej sem vam govoril o bolečini, o trpljenju, o solzah. Ni protislovje, če trdim, da je za učenca, ki ljubeče išče Učitelja, okus žalosti, težav in bridkosti zelo drugačen: te izginejo, kakor hitro zares sprejmemo božjo voljo, kadar radovoljno izpolnjujemo njegove zamisli kot zvesti otroci, četudi se zdi, da so živci na meji zloma in da so muke neznosne.


312

Znova bi rad zatrdil, da ne govorim o nekem izrednem načinu krščanskega življenja. Naj vsak izmed nas premišljuje o tem, kaj je Bog zanj storil in kako se je on odzval. Če smo pogumni v tem osebnem izpraševanju, bomo zaznali, kaj nam še manjka. Včeraj sem bil ganjen, ko sem od nekega japonskega katehumena slišal, da uči katekizem tiste, ki še ne poznajo Kristusa. In bilo me je sram. Potrebujemo več vere, več vere! Skupaj z vero pa kontemplacijo.

Umirjeno premislite tisto božje oznanilo, ki dušo navdaja z nemirom, obenem pa je sladko kakor med s satovja: Redemi te, et vocavi te nomine tuo: meus es tu; odkupil sem te in te poklical po imenu: moj si! Ne kradimo Bogu tega, kar je njegovo. Bogu, ki nas je ljubil do te mere, da je umrl za nas, ki nas je izvolil pred vso večnostjo, pred stvarjenjem sveta, da bi bili sveti pred njegovim obličjem, in ki nam nenehno ponuja priložnosti za očiščevanje in izročitev.

Če pa bi v nas še vedno ostal kakšen dvom, dobimo z njegovih ustnic še en dokaz: Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste daleč in obrodite sad in da ostane ta vaš obilni sad dela kontemplativnih duš.

Nato pa vera, nadnaravna vera. Kadar vera omahuje, je človek nagnjen k temu, da si Boga predstavlja, kot da bi bil daleč in bi ga komajda skrbelo za njegove otroke. Na religijo gleda kot na nekaj dodatnega za primer, ko vse ostalo odpove; človek čaka na senzacionalne dogodke, na nekaj izrednega. Nasprotno pa, kadar je v duši živa vera, odkrije, da kristjanova pot ni ločena od človeškega življenja, običajnega in vsakdanjega; in da je ta velika svetost, ki jo Bog od nas zahteva, skrita tukaj in zdaj, v majhnih stvareh vsakega dne.


313

Všeč mi je govoriti o poti, ker smo popotniki, ker smo namenjeni v nebeško domovanje, v našo domovino. Toda pomislite: čeprav lahko na poti tu in tam srečamo posebno težavne predele, čeprav je treba kdaj prebresti kakšno reko ali se prebiti skozi majhen, skoraj neprehoden gozd, bo večinoma ta pot nekaj običajnega, brez presenečenj. Nevarnost je v rutini: v pomisleku, da v tem, v stvarnosti vsakega trenutka, ni Boga, ker je tako enostavno, tako običajno!

Dva učenca sta bila na poti v Emavs. Hodila sta z normalnim korakom kakor mnogi drugi, ki so potovali skozi tisto pokrajino. Povsem naravno se ob njiju pojavi Jezus, hodi z njima in začne pogovor, ki jima lajša utrujenost. Predstavljam si ta prizor, ko se dan že nagiba k večeru. Pihlja lahen vetrič. Naokrog pa polja zrelega žita in stare oljke s posrebrenimi vejami od nežne svetlobe.

Jezus na poti. Gospod, kako si velik v vsakem trenutku! Vendar me še bolj ganeš, ko se spustiš k nam, da bi nam sledil, da bi nas poiskal v našem vsakodnevnem vrvežu. Gospod, daj nam preprostost duha, čist pogled, jasne misli, da te bomo mogli prepoznati, kadar boš prišel brez zunanjih znamenj tvoje slave.


314

Ko pridejo do vasi, se pot konča in onadva, ki sta bila, ne da bi se zavedala, v globini srca ranjena zaradi besede in ljubezni Boga, ki je postal človek, obžalujeta, da odhaja. Kajti Jezus se od njiju poslovi, kakor da gre dalje. Nikoli se ne vsiljuje ta naš Gospod. Hoče, da ga kličemo svobodno, potem ko smo zaznali čistost ljubezni, ki nam jo je vsadil v dušo. Na silo ga moramo zadržati in ga prositi: Ostani z nami, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil, noči se.

Takšni smo: vedno premalo drzni, morda zaradi neiskrenosti, morda pa zaradi sramežljivosti. Globoko v sebi si mislimo: Ostani z nami, kajti v duši nas obdaja tema in samo Ti si luč, samo Ti zmoreš potešiti to tesnobo, ki nas razjeda. Kajti “ni nam neznano, katera izmed lepih in poštenih stvari je na prvem mestu: to, da imamo vedno v posesti Boga.”

In Jezus ostane. Odprejo se nam oči tako kot Kleopu in njegovemu tovarišu, ko Kristus razlomi kruh; in čeprav bi On znova izginil izpred naših oči, se bomo mogli tudi mi znova odpraviti na pot — noči se — da bi drugim spregovorili o Njem, kajti eno srce ne zmore zadržati tolikšnega veselja.

Pot v Emavs. Naš Bog je to ime navdal z milino. Emavs pa je ves svet, kajti Gospod je odprl božje poti na zemlji.


315

Prosim Gospoda, da se v času, ko hodimo po tukajšnjih tleh, nikoli ne bi ločili od božjega popotnika. V ta namen okrepimo tudi naše prijateljstvo s svetimi angeli varuhi. Vsi potrebujemo veliko spremljevalcev: nebeških in zemeljskih. Gojite pobožnost do svetih angelov! Prijateljstvo je zelo človeško, vendar je tudi nekaj zelo božjega; tako kot naše življenje, ki je božje in človeško. Se spomnite, kaj pravi Gospod? Ne imenujem vas več služabnike, temveč prijatelje. Uči nas zaupnosti do božjih prijateljev, ki že prebivajo v nebesih, in do ljudi, ki živijo blizu nas, tudi do tistih, ki se zdijo oddaljeni od Gospoda, da bi jih pritegnili na pravo pot.

Zaključil bom z besedami, ki jih sveti Pavel piše Kološanom: Ne neham moliti in prositi za vas, da bi se izpopolnili po globokem spoznanju njegove volje, v vsej modrosti in duhovni razumnosti. V modrosti, ki je sad molitve, kontemplacije, Tolažnikovega izlitja v duši.

Da bi živeli, kakor je vredno Gospoda, in bili njemu v vsem všeč, da bi obrodili sad v vsakršnem dobrem delu in rastli v spoznanju Boga, po moči njegovega veličastva okrepljeni z vso silo, za vso stanovitnost in potrpežljivost, in bi se z veseljem zahvaljevali Očetu, ki vas je usposobil za delež svetih v luči. On nas je namreč iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina.


316

Naj nas Božja in naša Mati varuje, da bo vsakdo lahko služil Cerkvi v polnosti vere, z darovi Svetega Duha in s kontemplativnim življenjem. Vsakdo naj ob opravljanju svojih osebnih dolžnosti, v svojem delu ali poklicu in v izpolnjevanju obveznosti svojega stanu veselo slavi Gospoda.

Ljubíte Cerkev, služite ji z zavestnim veseljem nekoga, ki se je znal odločiti za to služenje iz ljubezni. In če opazimo, da so nekateri brez upanja tako kot tista dva na poti v Emavs, se približajmo z vero — ne v lastnem imenu, temveč v imenu Jezusa Kristusa — da bi jim zagotovili, da Jezusova obljuba ne more odpovedati, da On vedno bedi nad svojo Nevesto: da je ne zapusti. Tema bo prešla, ker smo otroci luči in smo poklicani k življenju brez konca.

In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo. Tisti, ki je sedel na prestolu, pa je rekel: Glej, vse delam novo! Rekel je tudi: Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične! Nato mi je rekel: Zgodile so se! Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. Žejnemu bom dal zastonj iz studenca žive vode. Kdor bo zmagal, bo to podedoval in jaz bom njemu Bog, on pa meni sin.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj