Da bi se vsi ljudje rešili

Krščanska poklicanost, ta Gospodov osebni klic, nas vodi k poistovetenju z Njim. Vendar ne smemo pozabiti, da je On prišel na zemljo, da bi odrešil ves svet, ker hoče, da bi se vsi ljudje zveličali. Ni duše, za katero se Kristus ne bi zanimal. Za vsako izmed njih je poplačal s ceno svoje krvi.

Ob premišljevanju teh resnic mi na misel prihaja tisti pogovor med apostoli in Učiteljem, nekaj trenutkov pred čudežno pomnožitvijo kruha. Jezusa je spremljala velika množica. Naš Gospod dvigne pogled in vpraša Filipa: Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli? Po hitrem preračunu Filip odgovori: Za dvesto denarijev kruha jim ne bi zadoščalo, da bi vsak dobil vsaj kaj malega. Nimajo dovolj denarja. Zateči se morajo k domači rešitvi. Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?

Mi hočemo hoditi za Gospodom in želimo širiti njegovo besedo. Človeško rečeno je razumljivo, da se vprašamo tudi: Ampak, kaj smo mi za tolikšno število ljudi? V primerjavi s številom prebivalcev zemlje nas je malo, čeprav se štejemo na milijone. Zato moramo gledati nase kot na majhen kvas, ki je pripravljen, da dela za dobro vsega človeštva po apostolovih besedah: Malo kvasa vse testo prekvasi, ga preoblikuje. Treba je, da se naučimo biti ta kvas, da bi spreminjali in preoblikovali množico.

Je morda kvas po naravi boljši od testa? Ne. Toda kvas je sredstvo za to, da se testo predela, da postane užitno in zdravo živilo.

Pomislite, čeprav le v glavnih potezah, na učinkovito delovanje kvasa, ki služi za pripravo kruha, temeljnega živila, ki je preprosto in vsem na razpolago. Mnogokje — morda ste temu tudi prisostvovali — je priprava peke pravi obred, ki daje čudovit izdelek, okusen že na pogled.

Izberejo dobro moko, če je mogoče, najboljše vrste. V nečkah umesijo testo z dolgotrajnim in potrpežljivim delom ter primešajo kvas. Nato mora nujno nekaj časa počivati, da lahko kvas opravi svoje poslanstvo in da testo naraste.

Medtem v peči zagori ogenj in se razplamti, ko použiva goreča drva. In iz testa, položenega na toploto žareče peči, nastane rahel, mehak kruh visoke kakovosti. To bi bilo nemogoče doseči brez delovanja kvasa — v majhni količini — ki se je raztopil in izginil med ostalimi sestavinami z učinkovito aktivnostjo, ki ostane neopažena.

Če s čutom za duhovno premišljujemo tiste besede svetega Pavla, bomo razumeli, da ne gre drugače, kot da delamo v služenju vsem dušam. Vse drugo bi bilo sebičnost. Če na svoje življenje pogledamo s ponižnostjo, bomo jasno razločili, da nam je Gospod poleg milosti vere naklonil talente, dobre lastnosti. Nihče izmed nas ni ponovljeni primerek; naš Oče nas je ustvaril vsakega posebej in med svoje otroke razdelil različno število dobrin. Te talente, te dobre lastnosti moramo ponuditi v služenje vsem ljudem: uporabiti te božje darove kot orodje, ki naj drugim pomaga odkrivati Kristusa.

Ne mislite, da je to hrepenenje kot nekaj dodatnega, kar bi kakor s filigranom okrasilo naše krščansko življenje. Če kvas ne vzhaja, se pokvari. Lahko izgine tako, da poživlja testo, lahko pa izgine tudi zato, ker se izgubi v nekakšnem spomeniku neučinkovitosti in egoizmu. Našemu Gospodu Bogu ne delamo usluge, kadar ga predstavljamo drugim: Če namreč oznanjam evangelij, to zame ni ponos. Naloženo mi je namreč kot nujnost: kajti gorje mi, če evangelija ne bi oznanjal.

Glej, poslal bom veliko ribičev, govori Gospod, da jih polovijo. Tako nam predstavi véliko nalogo: ribolov. Včasih govorijo ali pišejo o svetu in ga primerjajo z morjem. V tej primerjavi je resnica. V človeškem življenju, tako kot na morju, so obdobja brezvetrja in viharjev, obdobja umirjenosti in močnega vetrovja. Pogosto ljudje plavajo v grenkih vodah, sredi visokih valov; hodijo med neurji v žalostni dirki, celo kadar se zdi, da so veseli, tudi kadar delajo veliko hrupa: to so izbruhi smeha, s katerim hočejo prikriti svojo potrtost, svojo nevoljo, svoje življenje brez ljubezni in brez razumevanja. Drug drugega požirajo, tako ljudje kot ribe.

Naloga božjih otrok je doseči, da vsi ljudje — svobodno — vstopijo v božjo mrežo, da bi se imeli radi. Če smo kristjani, moramo postati tisti ribiči, o katerih govori prerok Jeremija z metaforo, ki jo je pogosto uporabljal tudi Jezus Kristus: Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi, reče Petru in Andreju.

Spremljali bomo Kristusa pri božjem ribolovu. Jezus je ob Genezareškem jezeru in množica se gnete okoli njega v želji, da bi poslušala božjo besedo. Tako kot danes! Ali ne vidite? Želeli bi slišati božje sporočilo, čeprav to na zunaj prikrivajo. Nekateri so morda pozabili Kristusov nauk; drugi ga brez lastne krivde nikdar niso slišali in gledajo na religijo kot na nekaj tujega. Toda prepričajte se o nekem vedno aktualnem dejstvu: vselej pride trenutek, ko duša ne zmore več, ne zadoščajo ji običajne razlage, ne potešijo je neresnice lažnih prerokov. In čeprav tega takrat ne priznajo, so ti ljudje lačni tega, da bi svoj nemir potešili z Gospodovim naukom.

Pustimo, da nam govori sveti Luka: Zagledal je dva čolna, ki sta bila ob jezeru; ribiči so stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko je končal svojo katehezo je ukazal Simonu: Odrini na globoko in vrzite svoje mreže za lov. Kristus je Gospodar čolna; on je tisti, ki pripravlja ribolov. Zaradi tega je prišel na svet, da bi poskrbel, da njegovi bratje najdejo pot slave in ljubezni do Očeta. Krščanskega apostolata nismo izumili mi. Ljudje ga kvečjemu oviramo: z našo okornostjo, s pomanjkanjem vere.

Simon mu je odgovoril in rekel: Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli. Odgovor se zdi razumljiv. Običajno so ribarili ob teh urah in ravno tistikrat je bila noč brezplodna. Kako naj bi lovili podnevi? Toda Peter ima vero: A na tvojo besedo bom vrgel mreže. Odloči se storiti, kot mu je predlagal Jezus; obveže se, da bo delal zaupajoč v Gospodovo besedo. Kaj se zgodi potem? In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da so se jim mreže trgale. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se potapljala.

Ko je Jezus odplul na morje s svojimi učenci, ni gledal samo na ta ulov. Ko Peter pred njim pade na kolena in ponižno izpove: Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek, mu naš Gospod odgovori: Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi. In tudi pri tem novem ribolovu ne bo manjkala božja učinkovitost: apostoli so orodja velikih čudes kljub svojim osebnim šibkostim.

Če se dnevno borimo za doseganje svetosti, vsakdo v svojem stanu znotraj sveta in v opravljanju svojega poklica, v našem običajnem življenju, si upam trditi, da bo Gospod tudi nas naredil za orodja, ki so zmožna delati čudeže, tudi najbolj izredne, če bi bilo potrebno. Slepim bomo dajali, da spregledajo. Kdo ne bi mogel našteti tisoč primerov, kako skoraj od rojstva slepi znova pridobi vid, prejme ves sijaj Kristusove luči? Nekdo drug je bil gluh in oni nem; nista bila zmožna slišati ali izreči niti besede kot božja otroka … In njuni čuti so bili očiščeni; že slišita in se izražata kot človeka, ne pa kot zveri. In nomine Iesu! V Jezusovem imenu njegovi apostoli dajo zmožnost gibanja hromemu, ki ni bil sposoben nobenega koristnega dejanja; in tisti lenuh, ki je poznal svoje obveznosti, a jih ni izpolnjeval … V Gospodovem imenu, surge et ambula!— vstani in hodi.

Drugi, ki je umrl in je že razpadal ter smrdel po truplu, je zaslišal božji glas, kakor v čudežu o sinu vdove iz Naina: Mladenič, rečem ti, vstani! Takšne čudeže kot Kristus, delali bomo čudeže kakor prvi apostoli. Morda so se prav v tebi, v meni, uresničili ti čudeži: morda smo bili slepi, ali gluhi, ali hromi, ali smo zaudarjali po mrtvem, in Gospodova beseda nas je dvignila iz naše pobitosti. Če ljubimo Kristusa, če mu iskreno sledimo, če ne iščemo samih sebe, ampak samo Njega, bomo v njegovem imenu mogli drugim zastonj posredovati to, kar nam je bilo zastonj dano.

Nenehno sem oznanjal to nadnaravno in človeško možnost, ki jo naš Oče Bog polaga v roke svojih otrok: sodelovanje pri odrešenju, ki ga je izvršil Kristus. Nadvse me veseli, ko ta nauk najdem v besedilih cerkvenih očetov. Sveti Gregor Veliki pravi: “Kristjani odstranjujejo kače, kadar s spodbujanjem k dobremu izkoreninjajo zlo iz src drugih … Polaganje rok na bolnike za njihovo ozdravitev se uresničuje, kadar je opaziti, da je bližnji oslabel v prizadevanju za dobro, in mu je ponujena pomoč na tisoč načinov, s čimer se z zgledom utrjuje v kreposti. Ti čudeži so toliko večji, kolikor se dogajajo na duhovnem področju, saj v življenje ne vračajo teles, temveč duše. Tudi vi, če se ne zapustite, boste z božjo pomočjo mogli delati take čudeže.”

Bog hoče, da se vsi ljudje rešijo: to je povabilo in odgovornost, ki slonita na vsakem od nas. Cerkev ni nekakšna utrdba za nekatere izbrance. “Je morda vélika Cerkev neznaten del zemlje? Vélika Cerkev je ves svet.” Tako je zapisal sv. Avguštin in še dodal: “Kamorkoli se obrneš, tam je Kristus. Za dediščino imaš konce zemlje; pridi, z menoj jo vzemi vso v posest.” Se spomnite, kako je bilo z mrežami? Bile so prenapolnjene, za več rib ni bilo prostora. Bog goreče čaka, da se napolni njegova hiša; je Oče in želi si živeti obdan z vsemi svojimi otroki.

Poglejmo si zdaj oni drugi ribolov po trpljenju in smrti Jezusa Kristusa. Peter je trikrat zatajil Učitelja in se razjokal v ponižnem kesanju; petelin ga je s svojim petjem spomnil na Gospodova svarila in prosil je odpuščanja iz dna duše. Medtem ko skesan čaka na obljubo vstajenja, opravlja svoje delo in gre lovit ribe. “V zvezi s tem ribolovom, se pogosto postavi vprašanje, zakaj so se Peter in Zebedejeva sinova vrnili k delu, ki so ga opravljali, preden jih je Gospod poklical. Bili so namreč ribiči, ko jim je Jezus rekel: Hodite za menoj in naredil vas bom za ribiče ljudi. Tistim, ki se čudijo takšnemu ravnanju, je treba odgovoriti, da apostolom ni bilo prepovedano opravljati njihove službe, saj je šlo za nekaj legitimnega in poštenega.”

Apostolat, to hrepenenje, ki použiva srce običajnega kristjana, ni nekaj različnega od nalog vsakega dne: staplja se ravno s tem delom, ki se spreminja v priložnost za osebno srečanje s Kristusom. Pri tem delu, ko se z ramo ob rami trudimo v istih naporih z našimi tovariši, z našimi prijatelji, z našimi sorodniki, jim lahko pomagamo priti do Kristusa, ki nas pričakuje na obrežju jezera. Preden postanemo apostoli, smo ribiči. Potem ko smo postali apostoli, smo ribiči še naprej. Isti poklic prej in potem.

Kaj se torej spremeni? Spremeni se to, da se v duši — ker je vanjo vstopil Kristus, kot je stopil v Petrovo barko — pojavijo obsežnejša obzorja, bolj ambiciozno služenje ter neobvladljiva želja po tem, da bi vsem ljudem oznanjali magnalia Dei, čudovite reči, ki jih Gospod uresničuje, če mu to dopustimo. Ne morem zamolčati, da je — če se tako izrazim — strokovno delo duhovnikov božja in javna služba, ki zahtevno obsega njihovo celotno dejavnost do te mere, da lahko velja splošno pravilo: če duhovniku ostaja čas še za drugo delo, ki pravzaprav ni duhovniško, je lahko prepričan, da ne izpolnjuje dolžnosti svoje službe.

Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natanael iz Kane Galilejske, Zebedejeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. Simon Peter jim je rekel: Ribe grem lovit. Rekli so mu: Tudi mi gremo s teboj. Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu.

Približa se svojim apostolom, tem dušam, ki so se izročile Njemu; oni pa ne dojamejo, da je tam. Kolikokrat je Kristus ne blizu nas, ampak v nas; pa živimo tako človeško življenje! Kristus je blizu, a s strani svojih otrok ni deležen niti prijaznega pogleda, niti ljubeznive besede, niti dobrega dela.

Učenci, piše sv. Janez, niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je tedaj rekel: Otroci, imate kaj prigrizniti? Ta Kristusov prizor domačnosti mi vzbuja veselje. Da to reče Jezus Kristus, Bog! On, ki že ima poveličano telo! Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli. Vrgli so jo torej, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Zdaj razumejo. Učencem pride na misel to, kar so tolikokrat slišali iz Učiteljevih ust: ribiči ljudi, apostoli. In razumejo, da je vse mogoče, ker je On tisti, ki vodi ribolov.

Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je tedaj rekel Petru: Gospod je. Ljubezen, ljubezen vidi od daleč. Ljubezen je prva, ki zazna te male pozornosti. Ta mladostni apostol z močno ljubeznijo, ki jo čuti do Jezusa, saj ga je imel rad z vso čistostjo in nežnostjo srca, ki nikoli ni bilo pokvarjeno, vzklikne: Gospod je!

Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo (…) in se vrgel v morje. Peter je ena sama vera. Vrže se v morje, navdan s čudovito drznostjo. Z Janezovo ljubeznijo in s Petrovo vero — kako daleč bomo prišli?

Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od kopnega, le kakih dvesto komolcev. Brž položijo ulov h Gospodovim nogam, saj je njegov. Da bi se naučili, da so duše od Boga, da si nihče na zemlji ne more pripisovati te lastnine, da apostolat Cerkve — oznanjanje in odrešenjska stvarnost — ne temelji na ugledu nekaterih ljudi, marveč na božji milosti.

Jezus Petra trikrat izpraša, kot da bi mu hotel dati ponovno možnost, da zadosti za trikratno zatajitev. Peter se je že naučil, spametoval se je spričo lastne bede: globoko je prepričan, da je nepremišljeno postavljanje odveč, in zaveda se svoje šibkosti. Zato položi vse v Kristusove roke: Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad. In kaj odgovori Jezus? Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce. Ne tvojih, ne vaših: moje ovce! Kajti On je ustvaril človeka, On ga je odrešil, On je odkupil vsako dušo, vsako posebej, za ceno — ponavljam — svoje krvi.

Ko so donatisti v 5. stoletju organizirali svoje napade proti katolikom, so trdili, da ni mogoče, da bi hiponski škof Avguštin izpovedoval resnico, ker je bil v preteklosti velik grešnik. In sveti Avguštin je svojim bratom v veri nakazal, kako je treba odgovoriti: “Avguštin je škof v katoliški Cerkvi; on nosi svoje breme, za katero bo moral dajati odgovor Bogu. Spoznal sem ga med dobrimi ljudmi. Če je slab, on to ve; če je dober, pa tudi nisem vanj polagal svojega upanja. Kajti prvo, kar sem se naučil v katoliški Cerkvi, je to, da ne polagam svojega upanja v človeka.”

Ne opravljamo našega apostolata. Če bi bilo tako, le kaj bi lahko rekli? Mi opravljamo — ker Bog to hoče, ker nam je tako ukazal: pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij— Kristusov apostolat. Zmote so naše; sadovi pa Gospodovi.

In kako bomo vršili ta apostolat? Na prvem mestu z zgledom, tako da živimo skladno z voljo Očeta, kakor nam je razodel Jezus Kristus s svojim življenjem in naukom. Resnična vera je tista, ki ne dopušča, da bi dejanja zanikala to, kar trdijo besede. Z izpraševanjem o našem osebnem ravnanju moramo ocenjevati pristnost naše vere. Nismo iskreno verni, če si ne prizadevamo z našimi dejanji uresničiti to, kar naša usta izpovedujejo.

Sedaj je primerno, da si v spomin prikličemo premislek o dogodku, ki kaže na čudovito apostolsko silovitost prvih kristjanov. Ni še minilo četrt stoletja, odkar se je Jezus dvignil v nebo, in že se njegov sloves širi po mnogih mestih in naseljih. V Efez pride mož z imenom Apolo, izobražen in dober izvedenec v Pismih. Tudi z Gospodovo potjo je bil seznanjen. Poln navdušenja je govoril in natančno pripovedoval o Jezusu; vendar je poznal samo Janezov krst.

V um tega človeka je prodrla Kristusova luč: slišal je govoriti o Njem in ga oznanja drugim. Vendar je bilo pred njim še nekaj poti, da bi se bolje poučil, dosegel vero v celoti in zares ljubil Gospoda. Njegov pogovor slišita zakonca Ákvila in Prískila, oba kristjana, in ne ostaneta brezbrižna in križem rok. Ne pride jima na misel: tale ve že dovolj, nihče naju ni poklical, da ga podučiva. Ker sta bila duši s pristno apostolsko skrbjo, sta se približala Apolu, ga povabila k sebi in mu še podrobneje razložila božjo pot.

Občudujte tudi ravnanje svetega Pavla. Ko je v ječi zaradi širjenja Kristusovega nauka, ne zamudi nobene priložnosti za oznanjevanje evangelija. Pred Festom in Agripom brez pomišljanja izjavi: Vse do danes mi je Bog pomagal, zato stojim zdaj tukaj, da pričujem malim in velikim. Nič drugega ne govorim kot to, kar se je po besedi prerokov in Mojzesa moralo zgoditi: da mora Mesija trpeti in da bo kot prvi, ki je vstal od mrtvih, naznanil luč judovskemu ljudstvu in poganom.

Apostol ne molči, ne skriva svoje vere niti svojega apostolskega oznanjevanja, ki je bilo povod za sovraštvo njegovih preganjalcev: še naprej razglaša odrešenje vsem ljudem. In s čudovito drznostjo se postavi pred Agripa: Ali verjameš prerokom (…)? Vem, da verjameš. Ko Agripa pripomni: Še malo, pa me boš prepričal, da postanem kristjan, Pavel odvrne: Še malo ali še veliko — daj Bog, da bi ne samo ti, ampak da bi vsi, ki me danes poslušajo, postali takšni, kot sem jaz, le da brez teh verig.

Od kod je jemal sveti Pavel to moč? Omnia possum in eo qui me confortat! — vse zmorem, kajti samo Bog mi daje to vero, to upanje, to ljubezen. Zelo težko mi je verjeti v nadnaravno učinkovitost apostolata, ki ne bi bil oprt, trdno osredotočen na življenje nepretrganega odnosa z Gospodom. Da, sredi dela; v hiši ali sredi ulice, z vsemi bolj ali manj pomembnimi problemi, ki se pojavljajo vsak dan. Tam, ne izven tega — vendar s srcem v Bogu. Potem bodo naše besede, naša dejanja — celo naša beda! — širila ta bonus odor Christi, prijetni vonj po Kristusu, da bodo drugi ljudje nujno začutili: ta je kristjan.

Če bi dopustil skušnjavo in se vprašal: “Kdo pa meni naroča, da se vpletam v to?” bi ti moral odgovoriti: Ukazuje ti — prosi te — sam Kristus. Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Ne delaj udobnega zaključka: jaz za kaj takega nisem koristen, za to so že drugi; te naloge se mi zdijo tuje. Ne, za to ni drugih ljudi; če bi ti lahko to rekel, bi lahko isto rekli vsi ostali. Kristusova prošnja je namenjena vsem kristjanom, vsakemu posebej. Nihče ni izvzet: niti zaradi starosti, niti zaradi zdravstvenih razlogov, niti zaradi službe. Ne obstajajo nikakršni izgovori. Ali obrodimo sadove apostolata, ali pa bo naša vera brezplodna.

Razen tega pa: kdo pravi, da je za pogovor o Kristusu, za širjenje njegovega nauka, treba početi nenavadne, čudne reči? Žívi svoje običajno življenje; delaj tam, kjer si, in si prizadevaj izpolnjevati dolžnosti svojega stanu, dobro dokončati naloge svojega poklica ali službe, vsak dan se trudi za rast in napredovanje. Bodi lojalen, razumevajoč do drugih in zahteven do samega sebe. Naj bo v tebi mrtvičenje in veselje. To bo tvoj apostolat. In ne da bi ti sam v svoji ubogi bednosti vedel zakaj, bodo ljudje, ki te obdajajo, prišli k tebi in v naravnem, preprostem pogovoru — ob koncu službe, na družinskem srečanju, na avtobusu, na sprehodu, kjerkoli — boste kramljali o nemiru, ki je prisoten v dušah vseh ljudi, čeprav se včasih nekateri tega nočejo zavedati; to bodo počasi bolje razumeli, ko bodo začeli zares iskati Boga.

Prôsi Marijo, ki je Regina apostolorum, da bi se odločil biti deležen tiste želje po sejanju in ribolovu, ki bije v srcu njenega Sina. Zagotavljam ti, da če začneš, boš tako kot galilejski ribiči videl čoln, napolnjen z ribami. Na obali pa Kristusa, ki te čaka, kajti ulov je njegov.