Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Božji prijatelji > Življenje molitve > Pog 15
238

Vedno, ko v svojem srcu začutimo željo, da bi postali boljši, da bi bolj velikodušno odgovorili Gospodu, ter iščemo vodnika, jasen kažipot za svoje krščansko življenje, nam Sveti Duh v spomin prikliče besede iz evangelija, da je treba vedno moliti in se ne naveličati. Molitev je temelj kateregakoli nadnaravnega dela; z molitvijo smo vsemogočni, brez tega sredstva ne bi dosegli ničesar.

Rad bi, da bi se danes v naši molitvi dokončno prepričali o tem, kako potrebno je, da smo pripravljeni biti kontemplativne duše, sredi ulice, sredi dela, v nenehnem pogovoru z našim Bogom, ki v teku dneva ne sme pojemati. Če se trudimo zvesto slediti Učiteljevim korakom, je to edina pot.


239

Obrnimo svoj pogled h Kristusu, ki je naš vzor, naše ogledalo, v katerega se moramo pogledati. Kako Kristus ravna — tudi na zunaj — v pomembnih trenutkih? Kaj nam o Njem pove sveti evangelij? Gane me ta Kristusova običajna naravnanost, da se pred velikimi čudeži obrača k Očetu; in njegov zgled, ko se je za štirideset dni in noči umaknil v puščavo, da bi tam molil, preden je začel svoje javno delovanje.

Zelo pomembno je — oprostite mi, ker vztrajam — da opazujemo Mesijeve korake, kajti On nam je prišel pokazat stezo, ki vodi k Očetu. Z Njim bomo odkrili, kako je mogoče dati nadnaravni pomen celo na videz najmanjšim dejanjem; naučili se bomo živeti vsak trenutek z utripanjem večnosti in globlje bomo razumeli, da človek potrebuje ta čas intimnega pogovora z Bogom: da bi se z Njim pogovarjal, da bi klical k Njemu, da bi ga častil, da bi mu zapel hvalo, da bi ga poslušal ali da bi preprosto bil z Njim.

Že pred mnogimi leti, ko sem premišljeval o tem, kako ravna moj Gospod, sem prišel do zaključka, da je katerikoli apostolat pravzaprav preobilje notranjega življenja. Zato se mi zdi tako naraven in tako nadnaraven ta odlomek, ki pripoveduje, kako se je Kristus odločil dokončno izbrati prvih dvanajst učencev. Sveti Luka nam pove, da je prej vso noč prečul v molitvi. Poglejte ga tudi v Betaniji, ko se odloči obuditi od mrtvih Lazarja, potem ko je najprej jokal za mrtvim prijateljem: povzdignil je oči k nebu in vzkliknil: Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Prav to je njegov nauk: če hočemo pomagati drugim, če jih hočemo iskreno spodbujati, da bi odkrili resnični smisel njihovega bivanja na zemlji, moramo nujno za temelj imeti molitev.


240

Toliko prizorov je, v katerih Jezus Kristus govori s svojim Očetom, da se je nemogoče zadržati pri vseh. Vendar mislim, da ne moremo opustiti premišljevanja o tistih tako silnih urah pred njegovim trpljenjem in smrtjo, ko se je pripravljal, da bi dovršil daritev, ki nam je povrnila božjo ljubezen. V tesnem krogu prijateljev v dvorani zadnje večerje se njegovo srce razlije: proseče se obrne k Očetu, napove prihod Svetega Duha in spodbudi svoje najbližje k nenehni gorečnosti ljubezni in vere.

Ta Odrešenikova goreča zbranost se nadaljuje na vrtu Getsemani, ko začuti, da je trpljenje že zelo blizu, da se približujejo ponižanja in bolečine, ta težki križ, na katerega obešajo zločince, ki ga je On goreče želel. Oče, če hočeš, vzemi ta kelih od mene. Takoj nato doda: Toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi. Kasneje, pribit na križu, sam, z rokami, razprostrtimi v držo večnega duhovnika, še naprej ohranja dialog s svojim Očetom: V tvoje roke izročam svojega duha.


241

Poglejmo sedaj njegovo blaženo Mater, ki je tudi naša Mati. Na Kalvariji, na morišču, moli. Taka drža pri Mariji ni nekaj novega. Vedno je ravnala tako, opravljala je svoje naloge, skrbela za svoj dom. Medtem, ko se je ukvarjala z zemeljskimi stvarmi, je ostala pozorna na Boga. Kristus, perfectus Deus, perfectus homo, je hotel, da nas tudi njegova Mati, najbolj vzvišeno bitje, milosti polna, potrdi v tej gorečnosti, da bi vedno dvigali svoj pogled k božji ljubezni. Spomnite se prizora ob oznanjenju: pristopi nadangel, da bi ji posredoval božje sporočilo — oznanilo, da bo postala Božja Mati — in najde jo zbrano v molitvi. Marija je popolnoma zatopljena v Gospoda, ko jo sveti Gabriel pozdravi: Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj! Nekaj dni kasneje izlije svoje veselje v Magnificat — ta marijanski spev, ki nam ga je Sveti Duh posredoval po tenkočutni zvestobi svetega Luka — sad običajnega Marijinega odnosa z Bogom.

Naša Mati je veliko premišljevala o besedah mož in žená iz Stare zaveze, ki so pričakovali Odrešenika, in o dogodkih, v katerih so nastopali. Občudovala je množico čudežev, obilico božjega usmiljenja do svojega ljudstva, ki je bilo tolikokrat nehvaležno. Ko premišljuje o tej nenehno obnavljajoči se nežni ljubezni iz nebes, privrejo iz njenega brezmadežnega srca ljubeče besede: Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Otroci te dobre Matere, prvi kristjani, so se učili od nje in tudi mi se moremo in moramo učiti.


242

Apostolska dela pripovedujejo o nekem prizoru, ki me navdušuje, saj povzema jasen, vedno sodoben zgled: Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Ta zapis se vztrajno ponavlja v poročilih o življenju prvih Kristusovih posnemovalcev: Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi. Ko je bil Peter vržen v ječo, ker je drzno oznanjal resnico, so se odločili moliti. Cerkev (...) je zanj vztrajno molila k Bogu.

Molitev je bila tako takrat kakor danes edino orožje, najmogočnejše sredstvo za zmago v bojih notranjega življenja: Ali kdo med vami trpi? Naj moli. In sveti Pavel povzame: Neprenehoma molíte, nikoli se ne naveličajte prositi.


243

Kako moliti? Brez strahu pred zmoto si drznem trditi, da obstaja mnogo načinov molitve, neskončno, bi lahko rekel. Toda jaz bi si za vse nas želel pristne molitve božjih otrok, ne besedičenja hinavcev, ki bodo morali od Jezusa slišati: Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: Gospod, Gospod. Tisti, ki jih žene hinavstvo, lahko morda dosežejo “hrup molitve,” je zapisal sv. Avguštin, “ne pa njenega glasu, kajti tam manjka življenje” in ni prizadevanja za izpolnjevanje Očetove volje. Naj bo naše vzklikanje Gospod! združeno z učinkovito željo po tem, da spreminjamo v stvarnost te notranje vzgibe, ki jih Sveti Duh zbuja v naši duši.

Prizadevati si moramo, da z naše strani ne ostane niti senca dvoličnosti. Da bi pregnali to zlo, ki ga Gospod trdo obsoja, je prvi pogoj, da si prizadevamo za ravnanje z jasno, stalno in dejansko držo odpora do greha. Trdno in iskreno moramo v srcu in v razumu čutiti grozo pred smrtnim grehom. Naša globoko zakoreninjena drža pa mora biti tudi sovraštvo do premišljenega malega greha, do tega popuščanja, ki nam sicer ne odvzame božje milosti, vendar pa oslabi poti, po katerih milost prihaja do nas.


244

Nikoli se nisem in se z božjo milostjo tudi nikoli ne bom utrudil govoriti o molitvi. Ko so okrog leta 1930 k meni, mlademu duhovniku, prihajali najrazličnejši ljudje — študentje, delavci, zdravi in bolni, bogati in revni, duhovniki in laiki — ki so skušali pobližje spremljati Gospoda, sem jim vselej svetoval: molíte. In če mi je kdo odvrnil: Ne vem niti, kako začeti, sem mu predlagal, naj se postavi v Gospodovo navzočnost in mu pokaže svoj nemir, svojo stisko, prav s to tožbo: Gospod, saj ne znam! In mnogokrat se je v tistih ponižnih zaupnostih uresničila intimnost s Kristusom, vztrajno druženje z Njim.

Minilo je mnogo let in ne poznam drugega recepta. Če se ne čutiš pripravljenega, se obrni k Jezusu tako kot njegovi učenci: Nauči nas moliti! Izkusil boš, kako Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi, ki jih ni mogoče izraziti, ker ni primernega načina, ki bi opisal njihovo globino.

Kakšno trdnost nam mora dati božja beseda! Ničesar si nisem izmislil, kadar sem — v teku svoje duhovniške službe — ta nasvet neutrudno ponavljal in ga še vedno ponavljam. Zapisan je v Svetem pismu, tam sem se ga naučil: Gospod, ne znam se obračati k Tebi! Gospod, nauči nas moliti! In nato pride vsa ta ljubeča pomoč — luč, ogenj, silen veter — od Svetega Duha, ki poživlja plamen in mu daje zmožnost, da povzroča požare ljubezni.


245

Že smo vstopili na poti molitve. Kako naprej? Ali niste videli, kako mnogi ljudje — moški in ženske — izgledajo, kot da se pogovarjajo sami s sabo ter se všečno poslušajo? To je skoraj nenehno besedičenje, samogovor, ki neutrudno ponavlja probleme, ki jih skrbijo, brez da bi karkoli ukrenili za njihovo razrešitev, pri tem pa jih morda žene le bolno hrepenenje po sočustvovanju ali občudovanju. Lahko bi rekli, da ne pričakujejo več od tega.

Kadar želimo zares odkriti svoje srce, bomo, če smo iskreni in preprosti, iskali nasvet pri ljudeh, ki nas imajo radi, ki nas razumejo: pogovor z očetom, z materjo, z ženo, z možem, z bratom, s prijateljem. To je že dialog, četudi pogosto bolj kot poslušati želimo povedati, kar se nam dogaja, se razkriti. Začnimo se tako obnašati do Boga, prepričani, da nas On posluša in nam odgovarja; tako bomo pozorni nanj in bomo odkrili svojo vest v ponižnem pogovoru, da bi mu zaupno povedali o vsem, kar utripa v naši glavi in v našem srcu: veselje, žalost, upi, neprijetnosti, uspehi, porazi, vse do najmanjših podrobnosti našega dne. Kajti prepričali se bomo, da vse v zvezi z nami zanima našega nebeškega Očeta.


246

Premagajte lenobo, če jo slučajno zaznate, lažni izgovor, da molitev lahko počaka. Ne prelagajmo nikdar tega izvira milosti na jutrišnji dan. Zdaj je pravi čas. Bog, ki je ljubeči gledalec našega celotnega dne, vodi našo intimno molitev; ti in jaz — znova poudarjam — pa se Mu morava zaupati, kot se zaupa bratu, prijatelju, očetu. Reci mu — to mu govorim tudi jaz — da je On vsa Veličina, vsa Dobrota, vse Usmiljenje. In dodaj: Zato se želim zaljubiti vate kljub surovosti mojega vedenja, kljub tem mojim ubogim rokam, ki so zdelane in zamazane od prahu zemeljskih poti.

Tako bomo, skoraj brez da bi se zavedali, hodili naprej z božjimi koraki, trdnimi in krepkimi, v katerih je okusiti notranje prepričanje, da skupaj z Gospodom najdemo radost tudi v bolečini, v odpovedi, v trpljenju. Kakšna moč za božjega otroka, ko se zaveda tolikšne bližine svojega Očeta! Zato, naj se zgodi, kar hoče, sem trden, gotov s teboj, moj Gospod in Oče, ki si moja skala in moja trdnjava.


247

Nekaterim je vse to morda domače; za druge je novo; za vse pa je naporno. Toda dokler bom živ, ne bom nehal oznanjati poglavitne nujnosti tega, da smo duše molitve, vedno (!), v katerikoli situaciji in v najrazličnejših okoliščinah. Bog nas namreč nikoli ne zapusti. Ni krščansko misliti na božje prijateljstvo le kot na neko zatočišče v skrajni sili. Se nam lahko zdi normalno ignorirati ali prezirati ljudi, ki jih ljubimo? Očitno ne. K tistim, ki jih ljubimo, se nenehno usmerjajo naše besede, želje, misli; kot nekakšna stalna prisotnost. Enako naj bo z Bogom.

S tem iskanjem Gospoda se naš celoten dan spremeni v en sam intimen in zaupen pogovor. To sem povedal in zapisal mnogokrat, pa mi ni mar ponoviti, kajti naš Gospod nam s svojim zgledom daje razumeti, da je primerno ravnanje takšno: nenehna molitev, od jutra do večera in od večera do jutra. Kadar gre vse z lahkoto: Hvala, moj Bog! Ko nastopi težek trenutek: Gospod, ne zapuščaj me! In ta Bog, krotak in iz srca ponižen, ne bo pozabil naših prošenj niti ne bo ostal brezbrižen, saj je On rekel: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!

Zato si prizadevajmo, da nikdar ne bi izgubili nadnaravnega pogleda, da bi za vsakim dogodkom videli Boga: v prijetnih in neprijetnih rečeh, v trenutkih tolažbe ... in v trenutkih žalosti zaradi smrti drage osebe. Na prvem mestu pogovor s tvojim Očetom Bogom, ko iščemo Gospoda v središču naše duše. To ni nekaj, kar bi lahko šteli za malenkost, za nepomembnost: to je jasen izraz stalnega notranjega življenja, pristnega dialoga ljubezni. Ravnanje, ki nam ne bo povzročilo nikakršne psihološke deformacije, kajti za kristjana mora biti tako naravno kakor bitje srca.


248

V tej tkanini, v tem delovanju krščanske vere so kakor dragulji vpletene ustne molitve. To so božji obrazci: Oče naš ..., Zdrava Marija ..., Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Tista krona hvalnic Bogu in naši Materi, združenih v rožnem vencu, ter še mnogo, mnogo drugih molitev, polnih pobožnosti, ki so jih naši bratje kristjani molili že od začetka.

Sveti Avguštin ob razlaganju neke vrstice iz Psalma 85 — O Gospod, izkaži mi milost, saj ves dan kličem k tebi — pravi: “Z izrazom ves dan je mišljen ves čas, brez prestanka ... En sam človek doseže vse do konca sveta; kajti kličejo isti Kristusovi udje, nekateri že počivajo v Njem, drugi kličejo k njemu sedaj in drugi bodo molili, ko bomo mi umrli, in po njih bodo molitev nadaljevali še drugi.” Vas ne gane možnost, da smo udeleženi v tem češčenju Stvarnika, ki traja skozi stoletja? Kako velik je človek, ko se prepozna kot od Boga ljubljena ustvarjenina in se zateka k Njemu, tota die, v vsakem trenutku svojega zemeljskega romanja!


249

Naj v našem dnevu ne manjka nekaj trenutkov, posebej namenjenih druženju z Bogom, ko k Njemu povzdignemo naše misli, ne da bi se morale besede pojaviti na ustnicah, saj pojejo v srcu. Posvetimo tej normi pobožnosti zadosten čas; ob določeni uri, če je mogoče. Pred tabernakljem, tako da spremljamo njega, ki je tam ostal iz ljubezni. Če ne gre drugače, pa kjerkoli, kajti naš Bog je na nedoumljiv način navzoč v naši duši v milosti. Vendar ti vseeno svetujem, da greš v kapelo, kadar le moreš; namenoma nisem uporabil besede cerkev, da bi bilo posebej jasno, da to ni kraj, kamor bi šli s pridihom uradne slovesnosti, temveč je kraj za povzdigovanje duha proti nebu v zbranosti in intimnosti, v prepričanju, da nas Jezus Kristus vidi, sliši, nas čaka in nas vodi iz tabernaklja, kjer je resnično prisoten, skrit pod zakramentalnima podobama.

Če hoče, lahko vsak izmed vas najde svojo lastno pot za ta razgovor z Bogom. Ni mi všeč govoriti o metodah niti o receptih, ker nikoli nisem bil prijatelj tega, da bi kogarkoli spravljal v kalup; vsakogar sem poskušal spodbujati, da se približa Gospodu, ob spoštovanju vsake duše, kakršna je, s svojimi lastnimi značilnostmi. Prosite ga, naj položi svoje načrte v naše življenje: ne le v razum, ampak v notranjost srca in v vse naše zunanje delovanje. Zagotavljam vam, da si boste na ta način prihranili velik del neprijetnosti in težav sebičnosti, in začutili boste moč za širjenje dobrega v vaši okolici. Koliko težav izgine, ko se notranje postavimo zelo blizu temu našemu Bogu, ki nikoli ne zapusti! V različnih odtenkih se obnavlja ta Jezusova ljubezen do njegovih najbližjih, do bolnikov, do hromih, ki sprašuje: “Kaj ti je?” “Stvar je v tem, da ...” In takoj se pojavi razsvetljenje ali pa vsaj sprejemanje in mir.

Ko te vabim k tej zaupnosti z Učiteljem, imam v mislih predvsem tvoje osebne težave, kajti večina ovir za našo osebno srečo se rodi iz bolj ali manj prikritega napuha. Pripisujemo si izjemno vrednost, izredno dobre lastnosti; in ko drugi tega ne ocenjujejo tako, se čutimo ponižane. To je dobra priložnost, da se zatečemo k molitvi in se popravimo, z gotovostjo, da ni nikoli prepozno za spreminjanje smeri. Toda zelo primerno je začeti s to spremembo čim prej.

Pri molitvi se napuh, s pomočjo milosti, lahko preoblikuje v ponižnost. In v duši požene resnično veselje, že tedaj, ko na krilih še čutimo blato, ilovico uboge bede, ki se suši. Nato bo s pomočjo mrtvičenja to blato odpadlo in lahko bomo poleteli zelo visoko, ker bomo imeli ugoden veter božjega usmiljenja.


250

Glejte, Gospod hrepeni po tem, da bi nas vodil s čudovitimi koraki, božjimi in človeškimi, ki se prenašajo v radostno odpoved, v kateri je veselje skupaj s trpljenjem, pozabljanje samega sebe. Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi. Nasvet, ki smo ga slišali vsi. Odločiti se moramo, da mu bomo res sledili: da bo Gospod lahko uporabil nas, ko bomo postavljeni na vsa križpotja sveta — sami pa postavljeni v Boga — postali sol, kvas, luč. Ti boš v Bogu, da bi svetil, da bi dajal okus, rast in novo življenje.

Toda ne pozabi, da mi ne ustvarjamo te luči: samo odsevamo jo. Nismo mi tisti, ki rešujemo duše in jih vlečemo, da delajo dobro: smo zgolj orodje, bolj ali manj vredno, za odrešenjske načrte Boga. Če bi kdaj pomislili, da je dobro, ki ga storimo, naše delo, bi se vrnil napuh s še večjo izkrivljenostjo; sol bi izgubila svoj okus, kvas bi se pokvaril, luč bi se spremenila v temo.


251

Kadar sem v teh tridesetih letih duhovništva trmasto vztrajal na potrebnosti molitve, na možnosti, da življenje spremenimo v nenehno klicanje, so me nekateri vprašali: Ampak, se je mogoče vedno vesti tako? Je mogoče. To zedinjenje z našim Gospodom nas ne oddaljuje od sveta, ne spreminja nas v čudna bitja, odtujena od teka časa.

Če nas je Bog ustvaril, če nas je odrešil, če nas ljubi do te mere, da za nas daruje svojega edinorojenega Sina, če nas čaka — vsak dan! — kot je tisti oče iz prilike čakal svojega izgubljenega sina, le kako si ne bo želel, da smo do njega ljubeznivi? Čudno bi bilo ne govoriti z Bogom, se oddaljiti od Njega, Ga pozabiti, se zaposliti z dejavnostmi, ki so tuje neprekinjenim dotikom milosti.


252

Poleg tega bi vas želel spomniti, da nihče ne uide težnji po posnemanju drugih. Ljudje se ženejo, celo nezavedno, v stalnem prizadevanju, da bi drug drugega posnemali. In mi, bomo opustili povabilo k posnemanju Jezusa? Vsak posameznik se trudi, da bi se korak za korakom poistovetil s tem, kar ga privlači, z vzorom, ki ga je izbral zase. Glede na ideal, ki si ga vsakdo oblikuje, se pokaže njegov način ravnanja. Naš Učitelj je Kristus, Božji Sin, druga oseba presvete Trojice. S posnemanjem Kristusa dosegamo čudovito možnost, da smo deležni tega toka ljubezni, ki je skrivnost troedinega Boga.

Če se občasno ne čutite dovolj močne, da bi sledili Kristusovim stopinjam, izmenjajte nekaj prijateljskih besed s tistimi, ki so ga poznali od blizu, medtem ko je bival na tej naši zemlji. Na prvem mestu z Marijo, ki ga je za nas prinesla na svet. Z apostoli. Med tistimi, ki so na praznik prišli molit, je bilo tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, ga prosili in rekli: Gospod, radi bi videli Jezusa. Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta šla in povedala Jezusu. To nas spodbuja, ali ne? Tisti tujci si niso upali predstaviti se učitelju, zato so poiskali dobrega posrednika.


253

Misliš, da je tvojih grehov veliko, da te Gospod ne bo mogel slišati? Ni tako, kajti On je poln usmiljenja. Če kljub tej čudoviti resnici zaznaš svojo bedo, se pokaži kot cestninar: Gospod, tukaj sem, stôri, kakor hočeš! Poglejte, kaj nam pravi sv. Matej, ko pred Jezusa postavijo hromega. Tisti bolnik ne reče ničesar, samo tam je, v božji navzočnosti. In Kristus, ganjen zaradi takšnega kesanja, zaradi bolečine nekoga, ki ve, da si ne zasluži ničesar, nemudoma odgovori s svojim usmiljenjem kot vedno: Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so tvoji grehi!

Svetujem ti, da se pri svoji molitvi postaviš v odlomke iz evangelija, kakor še ena oseba več. Najprej si zamisliš prizor ali skrivnost, ki ti bo služila, da se boš lahko zbral in premišljeval. Nato uporabiš razum za premišljevanje tistega delčka Učiteljevega življenja: njegovo razneženo srce, njegovo ponižnost, njegovo čistost, njegovo izpolnjevanje Očetove volje. Potem mu pripoveduj, kar se navadno tebi dogaja v teh rečeh, kako ti gre. Bodi pozoren, ker ti bo On morda hotel nekaj pokazati: pojavili se bodo tisti notranji vzgibi, tista zavedanja, tisti očitki.


254

Zato da molitev steče, imam navado — morda lahko pomaga tudi komu izmed vas — da materializiram tudi najbolj duhovne stvari. Na ta način je ravnal naš Gospod. Rad je učil v prilikah, vzetih iz sveta, ki ga je obdajal: o pastirju in ovcah, o trti in mladikah, o barkah in mrežah, o semenu, ki ga sejalec seje na vse strani ...

V našo dušo je padla božja beseda. Kakšno zemljo smo ji pripravili? Je tam mnogo kamenja? Se kopiči trnje? Je morda ta kraj preveč shojen od zgolj človeških korakov, majhnih, brez gorečnosti? Gospod, naj bo moje zemljišče dobra zemlja, rodovitna, velikodušno izpostavljena dežju in soncu; naj tvoje seme požene korenine; naj obrodi zrnato klasje, dobro žito.

Jaz sem trta, vi mladike. Prišel je september in trsi so obloženi z dolgimi in vitkimi vejami, grčavimi in upognjenimi zaradi obilnega grozdja, ki je zrelo za trgatev. Poglejte te mladike, ki so prepolne sadú, ker so deležne življenjskega soka iz trte: samo tako so tisti drobceni poganjki izpred nekaj mesecev lahko postali sladek in zrel sadež, ki ljudem razveseljuje pogled in srce. Na tleh je morda ostalo nekaj rogovil, že napol zakopanih. Tudi to so bile mladike, vendar posušene, brez življenja. Te so najbolj nazoren primer nerodovitnosti. Kajti brez mene ne morete ničesar storiti.

Zaklad. Predstavljajte si neskončno radost srečneža, ki ga najde. Konec je pomanjkanja in stisk. Proda vse, kar ima, in kupi tisto polje. Vse njegovo srce bije tam, kjer je skril svoje bogastvo. Naš zaklad je Kristus; ne smemo oklevati, ko je treba vreči čez krov vse, kar bi nas oviralo pri tem, da mu sledimo. In barka bo brez tistega nekoristnega balasta plula naravnost proti varnemu pristanu božje ljubezni.


255

Obstaja tisoč načinov molitve, vam znova pravim. Zato da bi lahko govorili s svojim Očetom, božji otroci ne potrebujejo toge in umetne metode. Ljubezen je iznajdljiva, spretna; če ljubimo, bomo znali odkriti osebne intimne poti, ki nas bodo vodile k nenehnemu dialogu z Gospodom.

Po božji volji naj vse, o čemer smo danes premišljevali, ne gre mimo naše duše kakor poletna nevihta: par kapljic, nato sonce in ponovno suša. Ta božja voda se mora zajeziti, dospeti do korenin in obroditi sad kreposti. Tako bodo minevala naša leta — dnevi dela in molitve — v navzočnosti Očeta. Če oslabimo, se bomo zatekli k ljubezni svete Marije, Učiteljice molitve, in k svetemu Jožefu, našemu očetu in gospodu, ki ga nadvse častimo in ki je bil na tem svetu najbližje Božji Materi in — za sveto Marijo — najbližje njenemu Sinu. In onadva bosta našo šibkost izročila Jezusu, da bi jo On spremenil v srčnost.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej