Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Božji prijatelji > Kristjanovo upanje > Pog 13
205

Že pred nekaj leti sem v prepričanju, ki je raslo iz dneva v dan, zapisal: Vse pričakuj od Jezusa: ti nimaš ničesar, ne veljaš nič in ne zmoreš ničesar. — On bo deloval, če se Mu prepustiš. Od takrat je minilo veliko časa in to moje prepričanje je postalo še bolj čvrsto, še bolj globoko. V življenju mnogih ljudi sem videl, da upanje v Boga prižiga čudovite kresove ljubezni, z ognjem, ki ohranja utrip srca brez malodušja in pobitosti, pa čeprav na poti trpimo, in včasih trpimo zares.

Ko sem bral berilo današnje maše, sem bil ganjen in predstavljam si, da se je enako zgodilo tudi vam. Razumel sem, da nam Bog z apostolovimi besedami pomaga opazovati božji preplet treh teologalnih kreposti, ki so ogrodje, na katerem je stkano pristno življenje krščanskega moškega in krščanske ženske.

Ponovno poslušajte svetega Pavla: Ker smo torej opravičeni iz vere, živímo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na božjo slavo. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.


206

Tukaj, v navzočnosti Boga, ki nas spremlja iz tabernaklja — kako nas krepi ta resnična Jezusova bližina! — bomo danes premišljevali o tem sladkem božjem daru, o upanju, ki naše duše napolnjuje z veseljem. Spe gaudentes — bodimo veseli, kajti če smo zvesti, nas čaka neskončna Ljubezen.

Nikoli ne pozabímo, da sta za vse — torej za vsakogar od nas — mogoča samo dva načina obstoja na zemlji: ali živimo božje življenje in si prizadevamo, da bi ugajali Bogu, ali pa živimo življenje živali z večjo ali manjšo človeško omiko, kadar Boga ne upoštevamo. Nikoli nisem pripisoval posebne teže lažnim svetim možem, ki glasno razglašajo, da niso verni; zares jih imam rad, kakor vse ljudi, moje brate; občudujem njihovo dobro voljo, ki se v določenih vidikih lahko izkaže kot junaška. Pa vendar mi je žal zanje, ker imajo to veliko nesrečo, da jim manjka božje luči in topline ter neizrekljivo veselje božje kreposti upanja.

Iskren kristjan, ki dosledno živi svojo vero, vedno deluje pred Bogom in z nadnaravnim pogledom. Sredi zemeljskih prizadevanj dela na tem svetu, ki ga strastno ljubi, s pogledom, uprtim v nebo. To nam potrjuje sveti Pavel: Quae sursum sunt quaerite; iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. Kajti umrli ste — temu, kar je posvetno, ko ste prejeli krst — in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu.


207

Iz ust nekaterih ljudi je enolično slišati nekakšen refren, že obrabljeno frazo, ki pravi, da upanje umre zadnje; kot da bi bilo upanje nekakšna pretveza, da lahko še naprej pohajkujejo brez zapletov in brez nemirne vesti; ali kakor da bi bilo nekakšno dovoljenje, ki nam omogoča, da sine die odlašamo z ustrezno spremembo ravnanja in z bojem za doseganje plemenitih ciljev, predvsem za najvišji cilj: da bi se združili z Bogom.

Dejal bi, da je to način, kako zmotno zamenjati upanje z lagodnostjo. V bistvu tam ni želje, da bi dosegli neko resnično legitimno dobrino, ne duhovno ne materialno. Največ, za kar se nekateri trudijo, je izmikanje temu, kar bi lahko skalilo navidezni mir povprečnega življenja. Človek z boječo, leno, plašno dušo se napolni s tiho sebičnostjo in se zadovolji s tem, da dnevi in leta potekajo sine spe nec metu, brez teženj, ki zahtevajo napore, brez nevšečnosti boja: pomembno se je samo izogniti tveganju, ki bi lahko prineslo neprijetnosti in solze. Kako daleč je tedaj človek od tega, da bi nekaj dosegel, če si tega niti več ne želi, ker se boji zahtev, ki jih prinaša doseganje želenega!

Prav tako ne manjka površinske drže tistih, ki — celo z videzom izumetničene kulture ali znanosti — na temo upanja zlagajo lahkotno poezijo. Ker so se nesposobni iskreno soočiti s svojo notranjostjo in se odločiti za dobro, so upanje omejili na nekakšno hrepenenje, na utopične sanje, na ceneno tolažbo v stiskah težkega življenja. Upanje — lažno upanje! — se za te ljudi spremeni v nekakšno lahkomiselno trenutno željo, ki ne vodi nikamor.


208

Čeprav obstaja veliko bojazljivih in lahkomiselnih ljudi, pa se na tej naši zemlji mnogi pravilno naravnani ljudje, ki jih vodijo plemeniti ideali — četudi brez nadnaravnega motiva, zgolj iz človekoljubja — spopadajo z vsakovrstnimi odrekanji in se velikodušno razdajajo v služenju drugim, katerim pomagajo v njihovem trpljenju ali v njihovih težavah. Vedno se čutim spodbujenega k spoštovanju in celo občudovanju vztrajnosti nekoga, ki odločno dela za nek čist ideal. Kljub temu mislim, da je moja dolžnost opomniti, da se vse, kar začenjamo tukaj na zemlji, če je izključno naš podvig, rodi s pečatom minljivosti. Premišljujte besede iz Svetega pisma: Ozrl sem se po vseh svojih delih, ki so jih opravile moje roke, in po trudu, ki sem ga imel pri uresničevanju: in glej, vse je nečimrnost in lovljenje vetra, ni dobička pod soncem.

Ta negotovost pa ne zaduši upanja. Prav nasprotno, ko priznamo, kako malenkostne in nepredvidljive so zemeljske pobude, se to delo odpre pravemu upanju, ki povzdiguje vsa človeška opravila in jih spreminja v kraj srečevanja z Bogom. Naše delo tako osvetli večna luč, ki prežene temo razočaranj. Če pa časne podvige spremenimo v absolutne cilje ter iz svojega obzorja odstranimo večno bivališče in namen, za katerega smo bili ustvarjeni — ljubiti in slaviti Gospoda in ga kasneje posedovati v nebesih — se najsijajnejša prizadevanja spremenijo v izdajstva in celo v sredstvo za ponižanje človeka. Spomnite se iskrenega in znamenitega vzklika svetega Avguština, ki je izkusil toliko grenkobe, ko še ni poznal Boga in je iskal srečo zunaj Njega: “Zakaj zase si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.” V človeškem življenju morda ni ničesar bolj tragičnega kakor razočaranja, ki jih doživimo zaradi sprevračanja ali potvarjanja upanja, katerega cilj ni Ljubezen, ki nasičuje, ne da bi nasitila.

Gotovost tega, da se čutim oziroma vem, da sem božji otrok, me navdaja z resničnim upanjem in želim si, da bi bilo enako tudi z vami. To upanje je nadnaravna krepost, ki se, ko je položena v človeška bitja, prilagodi naši naravi in je tudi zelo človeška krepost. Srečen sem, ker bomo zagotovo dosegli nebesa, če bomo ostali zvesti do konca; v blaženosti, ki jo bomo prejeli, quoniam bonus, ker je moj Bog dober in je njegovo usmiljenje neskončno. Zaradi tega prepričanja razumem, da samo tisto, kar je zaznamovano z božjo sledjo, razodeva neizbrisno znamenje večnosti in ima neminljivo vrednost. Zato me upanje ne ločuje od stvari tega sveta, temveč me tej resničnosti približuje na nov, krščanski način, ki poskuša v vsem odkriti odnos padle narave z Bogom Stvarnikom in Bogom Odrešenikom.


209

Morda se bodo mnogi vprašali: V kaj moramo upati kristjani? Svet nam namreč ponuja mnoge dobrine, privlačne za naše srce, ki zahteva srečo in hrepeneče išče ljubezen. Mi pa bi radi s polnimi rokami sejali mir in veselje, nismo zadovoljni z dosežki osebne uspešnosti in trudimo se, da bi bili zadovoljni vsi, ki nas obdajajo.

Na žalost nekateri ljudje s pogledom, ki je sicer dostojanstven, vendar pozemski, ter z izključno minljivimi ideali pozabljajo, da morajo biti kristjanova hrepenenja naravnana k najvišjim, neskončnim vrhovom. Zanima nas božja ljubezen sama, želimo jo uživati v polnosti, v neskončnem veselju. Na veliko načinov smo izkusili, da bo tisto, kar obstaja tu spodaj, za vse ljudi minilo, ko bo konec tega sveta, še prej pa za vsakega posameznika ob njegovi smrti, kajti bogastvo in časti nas ne spremljajo v grob. Zato smo se s krili upanja, ki opogumlja naša srca, da bi se dvignila k Bogu, naučili moliti: In te Domine speravi, non confundar in aeternum, vate, Gospod, zaupam, da me boš vodil s svojo roko sedaj in v vsakem trenutku in na veke.


210

Gospod nas ni ustvaril, da bi tukaj zgradil neko dokončno mesto, kajti “ta svet je pot do onega sveta, bivališča, kjer ni trpljenja.” Kljub temu pa božji otroci ne smemo zanemarjati zemeljskih dejavnosti, v katere nas postavlja Bog, da bi jih posvečevali, da bi jih prepojili s svojo blagoslovljeno vero, ki edina prinaša resnični mir, pristno veselje v duše in v različna okolja. To nenehno oznanjam že od leta 1928: nujno je pokristjaniti družbo, v vse sloje tega našega človeštva prinašati nadnaravni smisel, tako da se bomo vsi trudili svoja vsakodnevna opravila in poklicno delo povzdigovati v red milosti. Na ta način bo vse človeško delo osvetljeno z novim upanjem, ki presega meje časa in minljivosti svetnih reči.

Po krstu smo prinašalci Kristusove besede, ki razjasnjuje, vnema in pomirja našo ranjeno vest. Da bi Gospod deloval v nas in po nas, mu moramo reči, da smo se pripravljeni boriti vsak dan, čeprav vemo, da smo slabotni in nekoristni, čeprav čutimo neskončno težo osebne bede in uboge osebne šibkosti. Ponavljati mu moramo, da zaupamo vanj, v njegovo pomoč; če je treba, tudi proti upanju, kakor Abraham. Tako bomo delali z obnovljenim prizadevanjem ter druge ljudi učili odzivati se z vedrostjo, osvobojeni sovraštva, nezaupljivosti, nevednosti, nerazumevanja in črnogledosti, kajti Bog zmore vse.


211

Kjerkoli že smo, nas Gospod spodbuja: Bodi čuječ! Zaradi te božje prošnje vzdržujmo z deli v naši zavesti upanja polno željo po svetosti. Zaupaj mi, sin moj, svoje srce, nam šepeta na uho. Nehaj graditi gradove v oblakih in se odloči odpreti svojo dušo Bogu, kajti izključno v Gospodu boš našel resnični temelj svojega upanja in temelj za to, da boš drugim delal dobro. Kadar se človek ne bori s samim seboj, kadar v svoji notranji utrdbi dokončno ne zavrne sovražnikov — napuha, nevoščljivosti, poželenja mesa in oči, samozadostnosti, ponorelega pohlepa razbrzdanosti — kadar ni notranjega boja, takrat najplemenitejši ideali ovenijo kakor cvet v travi. Vzide namreč sonce s pripeko in posuši travo; in njen cvet se osuje in lepota njegovega videza izgine. Nato pa, kakor strupena in vsiljiva rastlina, iz najmanjše špranje poženeta malodušje in žalost.

Jezus ni zadovoljen z oklevajočo privolitvijo. On želi in ima pravico do tega, da gremo naprej celovito in ne popuščamo pred težavami. Zahteva trdne, konkretne korake, kajti nekakšni splošni sklepi navadno bolj malo koristijo. Ti tako ohlapno določeni sklepi se mi zdijo varljivi prividi, ki skušajo utišati božje klice, ko jih srce zasliši; so kot navidezni plameni, ki niti ne vnemajo niti ne dajejo toplote, ter izginejo enako bliskovito, kot so se pojavili.

Zato se bom prepričal o iskrenosti tvojih namenov, da dosežeš cilj, če te bom videl hoditi odločno. Delaj dobro in preveri svoj običajen odnos do dela, ki ga opravljaš v slehernem trenutku; udejanjaj pravičnost v okolju, kjer se nahajaš, čeprav se šibiš pod težo napora; povečuj srečo tistih, ki te obdajajo, tako da jim z veseljem služiš na mestu, kjer delaš, s trudom, da bi delo dokončal z največjo možno popolnostjo, s tvojim razumevanjem, s tvojim nasmehom, s tvojo krščansko držo. In vse to za Boga, misleč na njegovo slavo, s pogledom, uprtim v višave, hrepeneč po dokončni domovini, kajti samo ta cilj je vreden truda.


212

Če se ne boriš, mi ne govori, da se poskušaš bolj poistovetiti s Kristusom, ga spoznati in ljubiti. Kadar se podamo na gotovo pot hoje za Kristusom, ko se vedemo kot božji otroci, takrat nam ni skrito, kaj nas čaka: sveti križ, ki ga moramo gledati kot središčno točko, na katero se opira naše upanje, da se bomo združili z Gospodom.

Že vnaprej ti povem, da ta načrt nikakor ni lagoden podvig; da živeti na način, ki nam ga kaže Gospod, zahteva napor. Prebral vam bom naštevanje apostola, ko navaja svoje pripetljaje in svoje trpljenje, ker je izpolnjeval Jezusovo voljo: Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj kot štirideset (udarcev). Trikrat sem bil bičan, enkrat kamnan, trikrat sem doživel brodolom, noč in dan sem preživel na odprtem morju. Velikokrat sem bil na potovanjih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih od rojakov, v nevarnostih od poganov, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v samoti, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnivimi brati, v trudu in mukah, velikokrat v bedenju, v lakoti in žeji, velikokrat v postih, v mrazu in goloti. Poleg tega še to, kar me vsak dan zaposluje, skrb za vse Cerkve.

V teh pogovorih z Gospodom se rad omejim na resničnost, v kateri se gibljemo, ne da bi si izmišljal teorije ali sanjal o velikih odpovedih in o junaštvih, do katerih običajno ne pride. Pomembno je, da izkoristimo čas, ki nam polzi iz rok in je po merilih kristjana več kot zlato, ker predstavlja predokus slave, ki nam bo dana kasneje.

Razumljivo je, da se v našem dnevu ne bomo srečevali niti s tako številnimi niti s tako težkimi okoliščinami, kot so se pojavljale v Savlovem življenju. Mi bomo odkrivali nizkotnost naše sebičnosti, kremplje čutnosti, zaušnice nekoristnega in bedastega ponosa ter mnoge druge nenačelnosti: tolike, tolike slabosti. Da bi izgubili pogum? Ne. S svetim Pavlom ponavljajmo Gospodu: Zato sem zadovoljen v slabotnostih, v žalitvah, v potrebah, v preganjanjih in stiskah za Kristusa. Kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan.


213

Včasih, ko nam gre vse ravno obratno od tega, kar smo pričakovali, nam same od sebe privrejo iz ust besede: Gospod, vse se mi podira, vse, vse ...! Prišel je trenutek, da se popraviš: s teboj bom varno šel naprej, kajti Ti si stanovitnost sama: quia tu es, Deus, fortitudo mea.

Prosil sem te, da se sredi svojih opravil vztrajno trudiš povzdigovati svoje oči k nebu, kajti upanje nas žene, da se oprimemo te močne roke, ki nam jo nenehno ponuja Bog, da ne bi izgubili nadnaravnega gledišča, tudi kadar se nad nas dvignejo strasti, da bi nas stlačile v bedno utrdbo našega jaza, ali kadar se — otročje nečimrno — čutimo kot središče vesoljstva. Prepričan sem, da brez pogleda, uprtega v nebo, brez Jezusa, ne bom nikoli dosegel ničesar; in vem, da se moja stanovitnost za premagovanje samega sebe in za zmagovanje poraja iz ponavljanja tistega vzklika: Vse zmorem v njem, ki mi daje moč, ki povzema zanesljivo božjo obljubo, da ne bo zapustil svojih otrok, če njegovi otroci ne zapustijo Njega.


214

Gospod se je tako približal ljudem, da v srcu vsi nosimo željo po višavah, hrepenenje, da bi se povzpeli visoko, da bi delali dobro. Če sem se sedaj dotaknil teh hrepenenj v tebi, sem to storil zato, ker hočem, da se prepričaš o gotovosti, ki jo je On položil v tvojo dušo: če Mu pustiš delovati, boš — tam, kjer si — služil kot koristno orodje, z nesluteno učinkovitostjo. Da se ne boš strahopetno oddaljil od tega zaupanja, ki ga Bog polaga vate, se izogibaj temu, da bi domišljavo in naivno podcenjeval težave, ki se bodo pojavile na tvoji poti kristjana.

Ne smemo se čuditi. Kot posledico padle narave v sebi nosimo načelo nasprotovanja, upiranja milosti: to so rane izvirnega greha, ki so se zagnojile zaradi naših osebnih grehov. Zato se moramo podati na te vzpone, te božje in človeške vsakodnevne naloge, ki se vedno stekajo v božjo ljubezen: s ponižnostjo, s skesanim srcem, v zaupanju v božjo pomoč ter tako, da se trudimo po svojih najboljših močeh, kakor da bi bilo vse odvisno le od nas samih.

Medtem, ko se borimo — to je boj, ki bo trajal do smrti — ne izključuj možnosti, da se bodo silovito dvignili sovražniki od zunaj in od znotraj. In kot da ta prepreka še ne bi bila dovolj, se bodo včasih v tvoji glavi nakopičile storjene napake, morda številne. V božjem imenu ti pravim: ne obupaj. Kadar se to zgodi — ni nujno, da se bo, niti ne bo nekaj običajnega — spremeni to v povod, da se bolj povežeš z Gospodom, kajti On, ki te je izbral za svojega otroka, te ne bo zapustil. Preizkušnjo dopušča zato, da bi ti bolj ljubil ter da bi jasneje odkril njegovo nenehno zaščito, njegovo ljubezen.

Vztrajam, bodi pogumen, kajti Kristus, ki nam je odpustil na križu, še naprej ponuja svoje odpuščanje v zakramentu spovedi. Vedno imamo zagovornika pri Očetu, Jezusa Kristusa, Pravičnega. On je namreč sprava za naše grehe, pa ne samo za naše, ampak tudi za ves svet, da bomo lahko dosegli zmago.

Naprej, naj se zgodi karkoli! Trdno se oprimi Gospodove roke in misli na to, da Bog ne izgublja bitk. Če se iz kakršnegakoli razloga oddaljiš od Njega, se odzovi s ponižnostjo, tako da začenjaš vedno znova; stôri, kar je storil izgubljeni sin, celo večkrat v štiriindvajsetih urah enega dne; uredi svoje skesano srce pri spovedi, resničnem čudežu božje ljubezni. Pri tem čudovitem zakramentu Gospod očisti tvojo dušo in te preplavi z veseljem in močjo, da ne bi omagal v svojem boju in da se nikoli ne bi naveličal vračanja k Bogu, tudi kadar se ti vse zdi temačno. Poleg tega te Božja Mati, ki je tudi naša Mati, varuje s svojo materinsko skrbnostjo in daje trdnost tvojim korakom.


215

Sveto pismo opozarja, da celo pravični sedemkrat pade. Vsakokrat, ko sem bral te besede, je moja duša vzdrhtela, močno pretresena od ljubezni in obžalovanja. Gospod nam s tem božjim opozorilom še enkrat prihaja naproti, da bi nam govoril o svojem usmiljenju, o svoji nežnosti, o svoji milosrčnosti, ki se nikoli ne končajo. Bodite prepričani: Bog noče naše bede, vendar mu ni neznana; in da bi mi postali sveti, računa prav s temi šibkostmi.

Govoril sem vam o pretresu ljubezni. Pogledam oje življenje in iskreno vidim, da nisem nič, da ne veljam nič, da nimam ničesar in da ne zmorem ničesar; še več: da sem ničla! Toda On je vse in hkrati je moj, jaz pa njegov, ker me ne zavrača, ker se je daroval zame. Ste kdaj videli večjo ljubezen?

Pa tudi o pretresu obžalovanja, kajti ko pogledam svoje ravnanje, se prestrašim ob kopici svojih malomarnosti. Zadostuje mi, da pregledam teh nekaj že minulih ur današnjega dne in že odkrijem tolikšno pomanjkanje ljubezni in zvestega odgovora. Resnično me razžalosti to moje obnašanje, vendar mi ne odvzame miru. Pokleknem pred Bogom in mu jasno pokažem, v kakšnem stanju sem. Takoj prejmem gotovost, da mi On pomaga, in globoko v srcu zaslišim, kako mi počasi ponavlja: Meus es tu! Vedel sem, vem, kakšen si, le naprej!

Ne more biti drugače. Če se nenehno zatekamo v Gospodovo navzočnost, se bo naše zaupanje pomnožilo, ko bomo izkusili, da sta njegova ljubezen in njegov klic še vedno aktualna: Bog se nas ne naveliča ljubiti. Upanje nam dokazuje, da nam brez Njega ne uspe uresničiti niti najmanjše naloge. Z Njim, z njegovo milostjo, se bodo zacelile naše rane. Odeli se bomo z njegovo srčnostjo, da se bomo lahko postavili po robu sovražnikovim napadom in postali boljši. Če povzamem: zavedanje, da smo narejeni iz slabe lončevine, nam mora pomagati predvsem v tem, da bomo utrdili svoje upanje v Kristusa Jezusa.


216

Pogosto se pomešajte med osebe iz Nove zaveze. Okušajte tiste ganljive prizore, v katerih Učitelj deluje z božjimi in človeškimi dejanji ali pa s človeškimi in božanskimi izrazi pripoveduje vzvišeno zgodbo o odpuščanju, zgodbo o njegovi neprekinjeni ljubezni do njegovih otrok. Ti odsevi nebes se obnavljajo tudi sedaj, v večni aktualnosti evangelija: božjo zaščito občutimo, jo opazimo, lahko celo trdimo, da se je dotikamo z rokami; to je varstvo, ki postaja vedno bolj čvrsto, ko gremo naprej kljub spodrsljajem, ko začenjamo vedno znova, kajti to je notranje življenje, živeto z upanjem v Boga.

Brez te vneme, da bi premagali zunanje in notranje ovire, ne bomo dobili nagrade. Če kdo tekmuje, ne prejme venca, če ni tekmoval po pravilih, če se ni zares boril; in “boj ne bi bil pristen, če ne bi bilo nasprotnika, s katerim bi se borili. Brez nasprotnika torej ne bi bilo venca zmage; brez poraženca namreč ne more biti zmagovalca.”

Daleč od tega, da bi nam jemale pogum, nas morajo nenaklonjene okoliščine spodbosti, da bomo rasli kot kristjani. V tem boju se posvečujemo in naše apostolsko delo postane učinkovitejše. Ko premišljujemo trenutke, v katerih je Jezus Kristus na vrtu Getsemani in kasneje v zapuščenosti in zasramovanju na križu sprejel in ljubil Očetovo voljo, ko ga je težilo velikansko breme trpljenja, se moramo prepričati, da se je nujno držati njegovega nasveta, če ga hočemo posnemati in biti njegovi dobri učenci: Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Zato rad zase prosim Jezusa: Gospod, naj ne bo nobenega dne brez križa! Tako se bo z božjo milostjo okrepil naš značaj in kljub naši osebni bedi bomo našemu Bogu služili kot opora.

Razumi: če zabijaš žebelj v steno in pri tem ne naletiš na odpor, kaj boš lahko obesil nanj? Če se ne učvrstimo z božjo pomočjo in z žrtvijo, ne bomo mogli biti Gospodovo orodje. Če pa se odločimo, da bomo stiske iz ljubezni do Boga izkoristili z veseljem, nam ob tem, kar je težko in mukotrpno, ne bo težko vzklikniti skupaj z apostoloma Jakobom in Janezom: Zmoremo!


217

Moram vas opozoriti na past, ki je Satan — ta ne gre nikoli na počitnice! — ne podcenjuje in jo uporablja, da bi nam ukradel mir. Morda se kdaj pa kdaj v nas prikrade dvom ali skušnjava in mislimo, da žalostno nazadujemo ali pa da komajda kaj napredujemo. Okrepi se celo prepričanje, da kljub prizadevanju, da bi postali boljši, postajamo še slabši. Zagotavljam vam, da ta pesimistična sodba običajno odseva zgolj neko lažno predstavo, ki jo je treba zavrniti. V teh primerih se navadno dogaja, da duša postane bolj pozorna in vest bolj izostrena, ljubezen pa bolj zahtevna; ali pa se zgodi, da nas delovanje milosti močneje razsvetljuje in se nam pred očmi pokažejo tolike malenkosti, ki jih v somraku morda sploh ne bi opazili. Kakorkoli že, pozorno se moramo izprašati o tem, kar nas vznemirja, kajti Gospod nas s svojo lučjo prosi za več ponižnosti ali več velikodušnosti. Spomnite se, da nas božja previdnost nenehno vodi in ne skopari z mogočnimi in z malimi čudeži, da bi svojim otrokom pomagala iti naprej.

Militia est vita hominis super terram, et sicut dies mercenarii, dies eius, človekovo življenje na zemlji je bojevanje in njegovi dnevi so obremenjeni s težo dela. Nihče se ne izogne temu imperativu, niti lagodneži, ki o tem nočejo vedeti ničesar: bežijo iz Kristusovih čet in se navdušujejo za druge boje, da bi zadostili svoji lenobi, svoji nečimrnosti, svojim ozkosrčnim ambicijam. Ti so sužnji svoje lastne muhavosti.

Ker je stanje nenehnega boja človeškim bitjem že prirojeno, poskušajmo svoje obveznosti izpolnjevati vztrajno, tako da molimo in delamo s pozitivno voljo, s pravilnim namenom, s pogledom, uprtim v tisto, kar hoče Bog. Tako se bodo izpolnila naša hrepenenja po ljubezni in napredovali bomo v hoji k svetosti, čeprav bomo ob koncu dneva izkušali, da nas čaka še dolga pot.

Vsak dan z odločnim serviam! — služil ti bom, Gospod — obnovite namen, da ne boste popustili, da ne boste zapadli v lenobo ali zanikrnost, da se boste s svojimi opravili soočali z več upanja, z več optimizma. In če bomo v kakšnem majhnem spopadu poraženi, bodimo trdno prepričani, da bomo to nevšečnost lahko premagali z dejanjem iskrene ljubezni.


218

Krepost upanja, torej gotovost, da nas Bog vodi s svojo previdnostjo in vsemogočnostjo, ki nam dajeta potrebna sredstva, nam govori o tej nenehni Gospodovi dobroti do ljudi, do tebe, do mene. Vedno nas je pripravljen uslišati, ker se nikoli ne naveliča poslušati. Zanimajo ga tvoje veselje, tvoji uspehi, tvoja ljubezen, pa tudi tvoje stiske, tvoja bolečina, tvoji neuspehi. Zato ne upaj vanj samo takrat, ko trčiš ob svojo šibkost; k svojemu nebeškemu Očetu se obračaj v naklonjenih in nenaklonjenih okoliščinah, zatekaj se k njegovi usmiljeni zaščiti. Gotovost naše osebne ničnosti — da bi spoznali to resničnost, ni treba velike ponižnosti; smo namreč prava množica ničel — se bo spremenila v nepremagljivo stanovitnost, kajti na levi strani našega jaza bo stal Kristus, in kako neizmerno število bo nastalo takrat! Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati?

Navadite se v vsem videti Boga ter razumeti, da nas On vedno pričakuje, da nas gleda in zahteva prav to, da mu vdano sledimo, ne da bi zapustili svoje mesto na tem svetu. Hoditi moramo v ljubeznivi čuječnosti in si iskreno prizadevati, da ne bi izgubili njegove božje družbe.


219

Ta boj božjega otroka ni povezan z žalostnimi odrekanji, s temačno vdanostjo v usodo in z odpovedovanjem veselju, temveč je odziv zaljubljenca, ki misli na ljubljeno osebo, kadar dela in kadar počiva, ko je vesel in ko trpi, ter se zanjo z veseljem spopada z različnimi problemi. In mi se bomo skupaj z Njim imenovali zmagovalci, kajti Bog ne izgublja bitk, pri tem vztrajam. Moja izkušnja je taka, da če se zvesto držim njegovih zahtev, mi na zelenih pašnikih daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti ob meni. Tvoja palica in tvoja gorjača sta mi v tolažbo.

V bitkah duše je prava strategija pogosto le stvar časa ter potrpežljive in vztrajne uporabe primernih ukrepov. Večkrat obnovite svoje upanje. Spominjam vas, da boste trpeli poraze ali da boste v vašem notranjem življenju doživljali vzpone in padce — Bog daj, da bi bili neopazni — kajti nihče ni osvobojen teh nadlog. Vendar nam Gospod, ki je vsemogočen in usmiljen, naklanja primerna sredstva za zmago v tem boju. Kot sem vam dejal že prej, je dovolj, da jih uporabimo odločeni, da bomo začeli in vedno znova začenjali, v vsakem trenutku, če bi bilo treba.

K svetemu zakramentu pokore, zakramentu božjega odpuščanja, pristopajte vsak teden in vedno, kadar je to potrebno, vendar ne dopuščajte pretirane tankovestnosti. Odeti z milostjo si bomo utirali pot med gorami in se vzpenjali po pobočju izpolnjevanja krščanskih dolžnosti, ne da bi se ustavljali. Ko bomo z dobro voljo uporabljali ta sredstva in prosili Gospoda, naj nam daje vsak dan večje upanje, nas bo napolnjevalo nalezljivo veselje tistih, ki vedo, da so božji otroci: Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? Zato bodimo optimistični. Okrepljeni z močjo upanja se bomo borili, da bi izbrisali madež pregrehe, ki ga širijo sejalci sovraštva. Na novo bomo odkrili svet z vesele perspektive, kajti iz božjih rok je izšel čudovit in čist, in če se bomo naučili biti skesani, ga bomo zanj zopet naredili tako lepega.


220

Rastimo v upanju, kajti tako se bomo utrjevali v veri, ki je temelj tega, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Rastimo v tej kreposti, ki pomeni prositi Gospoda, naj v nas poveča njegovo ljubezen. Kajti zares zaupamo samo v tisto, kar ljubimo z vso močjo; in ljubiti Gospoda je vredno truda. Tako vi kakor jaz smo izkusili, da se zaljubljen človek izroča z gotovostjo, v čudovitem sozvočju src, ki bijejo v eni sami volji. In kaj je božja ljubezen? Ali ne veste, da je Kristus umrl za vsakogar od nas? Da, za to naše ubogo, majhno srce se je izvršila Jezusova žrtev.

Gospod nam pogosto govori o nagradi, ki nam jo je pridobil s svojo smrtjo in s svojim vstajenjem. Odhajam, da vam pripravim prostor. Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. Nebesa so cilj naše zemeljske poti. Jezus Kristus je šel tja pred nami in tam v družbi Device Marije in svetega Jožefa — ki ga zelo častim — ter angelov in svetnikov pričakuje naš prihod.

Nikoli ni manjkalo krivovercev — tudi v času apostolov — ki so poskušali kristjanom iztrgati upanje. Če pa se oznanja, da je Kristus vstal od mrtvih, kako nekateri med vami govorijo, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno tudi naše oznanilo, prazna tudi vaša vera. Božanskost naše poti — Jezus, ki je pot, resnica in življenje — je zagotovo poroštvo, da se bo končala v večni sreči, če se ne bomo ločili od Njega.


221

Kako čudovito bo, ko nam bo naš Oče dejal: Dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja! Polni upanja! To je čudež kontemplativne duše. Živimo iz vere, iz upanja, iz ljubezni! Upanje nas naredi mogočne. Se spomnite svetega Janeza? Vam, mladi, sem pisal, ker ste močni in je božja beseda v vas in ste premagali hudiča. Bog pritiska na nas, za večno mladost Cerkve in vsega človeštva. Vse, kar je človeško, boste lahko spreminjali v božansko, kakor kralj Midas, ki je spreminjal v zlato vse, česar se je dotaknil!

Nikoli ne pozabite: po smrti vas bo sprejela Ljubezen. In v božji ljubezni boste našli tudi vse čiste ljubezni, ki ste jih imeli na zemlji. Gospod je določil, naj ta kratek dan našega življenja preživimo v delu; da tako kot njegov edinorojeni Sin delamo dobra dela. Ob tem moramo biti čuječi in poslušati tisti klic, ki ga je sveti Ignacij Antiohijski zaslišal v svoji duši, ko se je bližala ura njegovega mučeništva: “Pridi k Očetu,” pridi k svojemu Očetu, ki te hrepeneče pričakuje.

Prosimo sveto Marijo, Spes nostra, naj v nas vname sveto gorečnost, da bomo vsi skupaj prebivali v Očetovi hiši. Nič nas ne bo moglo vznemirjati, če se odločimo usidrati svoje srce v želji po resnični domovini: Gospod nas bo vodil s svojo milostjo in z močnim vetrom poganjal ladjo k tako jasni obali.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej