Življenje vere

Včasih slišimo, da so čudeži v sedanjem času manj pogosti. Ali ni bolj res, da je sedaj manj duš, ki živijo življenje vere? Bog ne more prelomiti svoje obljube: Zahtevaj od mene, in dam ti narode v dediščino, v lastnino konce zemlje. Naš Bog je resnica, je temelj vsega, kar obstaja: nič se ne izvrši brez njegove vsemogočne volje.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Gospod se ne spreminja; ni se mu treba premikati, da bi šel za stvarmi, ki jih ne bi imel; On je vse gibanje in vsa lepota in vsa veličina. Tako danes kot v preteklosti. Nebo bo izginilo kakor dim, zemlja bo razpadla kakor obleka (…). Moje odrešenje pa ostaja na veke, moja pravičnost ne bo prenehala.

Bog je v Jezusu Kristusu postavil novo in večno zavezo z ljudmi. Svojo vsemogočnost je položil v služenje našemu odrešenju. Kadar ljudje ne zaupajo, ko trepetajo zaradi pomanjkanja vere, ponovno zaslišimo preroka Izaija, ki v Gospodovem imenu oznanja: Mar je moja roka prekratka za osvoboditev,mar nimam moči za rešitev? Glejte, s svojo grožnjo izsušujem morje, reke spreminjam v puščavo, ribe v njih ginejo brez vode in umirajo od žeje. Nebo obláčim v črnino, raševnik mu dajem za ogrinjalo.

Vera je nadnaravna krepost, ki odpre naš razum, da pritrdimo razodetim resnicam, da rečemo “da” Kristusu, ki nam je v polnosti dal spoznati odrešenjski načrt presvete Trojice. Velikokrat in na veliko načinov je nekdaj Bog govoril očetom po prerokih; v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu, katerega je postavil za dediča vsega in po katerem je tudi ustvaril veke. On, ki je odsvit njegove slave in odtis njegovega bitja ter vse nosi z besedo svoje moči, je dovršil očiščenje grehov in sédel na desnico veličastva na višavah.

Želim si, da bi bil Jezus tisti, ki bi nam govoril o veri, ki bi nam dajal lekcije vere. Zato bomo odprli Novo zavezo ter z Njim doživeli nekatere odlomke iz njegovega življenja. Njemu se namreč ni zdelo nevredno, da je malo po malo učil svoje učence, da bi se z zaupanjem izročili izpolnjevanju Očetove volje. Učil jih je z besedami in z deli.

Poglejte v deveto poglavje Janezovega evangelija. Ko je šel ( Jezus) mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep? Ti možje so, čeprav so bili Kristusu tako blizu, slabo mislili o tistem ubogem slepcu. Zato naj vas ne čudi, če boste v življenju, ob tem ko služite Cerkvi, naleteli na Gospodove učence, ki se do vas ali do drugih vedejo na podoben način. Ne obremenjujte se zaradi tega in se tako kot tisti slepi človek ne ozirajte nanje: resnično se izročite Kristusovim rokam. On namreč ne napada, temveč odpušča; ne obsoja, temveč odvezuje od greha; na bolezen ne gleda z brezbrižnostjo, temveč z božjo prizadevnostjo uporabi zdravilo.

Naš Gospod je pljunil na tla in s slino naredil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: Pojdi in se umij v kopeli Síloa (kar pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl.

Kakšen zgled gotovosti vere nam daje ta slepi človek! Živa, dejavna vera. In ti, ali se enako vedeš do božjih zapovedi, ko si tolikokrat slep, ko skrbi tvoje duše zakrijejo luč? Kakšno moč je imela tista voda, da so njegove oči ozdravele, ko jih je omočil z njo? Morda bi bilo bolj primerno kakšno skrivnostno zdravilo za oči, dragoceni pripravek iz laboratorija kakšnega modrega alkimista. Toda tisti človek veruje; izpolni božji ukaz in se vrne z očmi, polnimi jasnosti.

“Koristno je,” piše sveti Avguštin v razlagi tega odlomka, “da evangelij pojasni pomen imena tega vodnjaka in navede, da pomeni Poslani. Sedaj razumete, kdo je ta Poslani. Če Gospod ne bi bil poslan k nam, nihče izmed nas ne bi bil osvobojen greha.” S trdno vero moramo verovati v Njega, ki nas odrešuje, v tega božjega Zdravnika, ki je bil poslan prav zato, da bi nas ozdravil. Verovati toliko močneje, kolikor bolj brezupna in velika je bolezen, zaradi katere trpimo.

Privzeti moramo božja merila glede vseh stvari, pri čemer naj nikoli ne izgubimo nadnaravnega gledišča. Računati moramo s tem, da se Jezus poslužuje tudi naše bede, da bi zasijala njegova slava. Zato se takrat, ko začutite, da se po vaši vesti plazi samoljubje, naveličanost in malodušje, naglo odzovite in poslušajte Učitelja, ne da bi se preveč ustrašili žalostne resničnosti vsakogar izmed nas. Kajti dokler smo živi, nas bodo vedno spremljale osebne šibkosti.

To je kristjanova pot. Prositi je treba brez predaha, s trdno in ponižno vero: Gospod, ne zaupaj mi. Toda jaz zaupam Tebi. In ko bomo v svoji duši zaslutili ljubezen, sočutje, nežnost, s kakršno nas gleda Kristus Jezus, saj nas On ne zapusti, bomo v vsej njihovi globini razumeli apostolove besede: virtus in infirmitate perficitur; z vero v Gospoda bomo kljub naši bedi — ali še bolje, z našo bedo vred — zvesti našemu Očetu Bogu. Zasijala bo božja moč in nas podpirala v naši šibkosti.

Tokrat je sveti Marko tisti, ki nam pripoveduje o ozdravljenju nekega drugega slepega človeka. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedel ob poti. Ko je zaslišal hrup tiste množice ljudi, je slepi vprašal: Kaj se dogaja? Odgovorili so mu: Jezus iz Nazareta. In tedaj se je njegova duša tako vnela v Kristusovi veri, da je zavpil: Jezus, Davidov sin, usmili se me!

In ti, ali si ne želiš zakričati enako? Ti, ki si prav tako obtičal ob robu poti, te poti življenja, ki je tako kratka; ti, ki si brez luči; ti, ki potrebuješ več milosti, da bi se odločil iskati svetost? Ali ne čutiš nuje, da bi zaklical: Jezus, Davidov sin, usmili se me! Kako čudovit molitveni vzklik za pogosto ponavljanje!

Svetujem vam, da počasi premišljujete o trenutkih pred čudežem, da bi si v vaš um dobro vtisnili neko zelo jasno misel: kako drugačna od Jezusovega usmiljenega srca so naša uboga srca! Vedno vam bo pomagala, predvsem ob času preizkušnje in skušnjave, pa tudi takrat, ko bo čas za velikodušen odgovor v majhnih opravilih ter ob priložnostih, ki bodo zahtevale junaštvo.

Mnogi so mu pretili, naj umolkne. Tako kot tebi, ko si zaslutil, da Jezus stopa poleg tebe. Srce ti je začelo biti hitreje in tudi ti si začel klicati, ker te je pretresel globok nemir. Prijatelji, navade, lagodnost, okolje, vsi so ti svetovali: Utihni, ne kriči! Zakaj moraš klicati Jezusa? Ne moti ga!

Toda ubogi Bartimáj jih ni poslušal in je še glasneje vpil: Davidov sin, usmili se me! Gospod, ki ga je slišal že na začetku, ga je pustil vztrajati v njegovi molitvi. Enako kot tebe. Jezus zasliši že prvi klic naše duše, vendar čaka. Hoče, da smo prepričani o tem, da ga potrebujemo; hoče, da ga prosimo, da smo trmasti, kakor slepi mož ob poti na izhodu iz Jerihe. “Posnemajmo ga. Čeprav nam Bog takoj ne nakloni tega, za kar ga prosimo, čeprav nas mnogi poskušajo oddaljiti od molitve, ga ne nehajmo prositi.

Jezus je obstal in rekel: Pokličite ga! Najboljši med tistimi, ki so ga obdajali, so se obrnili k slepemu in mu rekli: Bodi pogumen, vstani, kliče te! To je krščanska poklicanost! Toda božji klic ni samo eden. Premišljujte tudi o tem, da nas Gospod išče v vsakem trenutku: vstani — nam naroča — pridi ven iz svoje lenobe, svoje lagodnosti, svojih malih sebičnosti, svojih nepomembnih težavic. Dvigni se z zemlje, kjer si nizek, sploščen, brezobličen. Pridobi si višino, težo in prostornino ter nadnaravni pogled.

Tisti človek je odvrgel svoj plašč, skočil pokonci in prišel k Jezusu. Odvrgel je svoj plašč! Ne vem, ali si bil kdaj v vojni; že pred mnogimi leti sem nekoč imel priložnost stopiti na bojno polje nekaj ur zatem, ko se je končala bitka. Na tleh so ležale odvržene odeje, čutare in vojaški nahrbtniki, polni družinskih spominov: pisem, fotografij ljubljenih oseb … Ti predmeti niso bili last poražencev, pripadali so zmagovalcem! Vse tisto jim je bilo odveč, oviralo bi jih pri tem, da bi tekli hitreje in napadli sovražnika za robovi okopov. Kakor Bartimáj, da je lahko tekel za Kristusom.

Ne pozabi: da bi prišli do Kristusa, je potrebna žrtev; odvreči je treba vse, kar ovira: odejo, nahrbtnik, čutaro. Tudi ti moraš enako ravnati v tem boju za božjo slavo, v tem boju ljubezni in miru, s katerim se trudimo širiti Kristusovo kraljestvo. Da bi služili Cerkvi, papežu in dušam, se moraš biti pripravljen odreči vsemu, kar je odvečno; ostati brez te odeje, ki te greje v mrzlih nočeh; brez teh ljubljenih spominov na družino; brez osvežitve, ki jo daje voda. Lekcija vere, lekcija ljubezni. Tako je namreč treba ljubiti Kristusa.

Takoj se začne božanski dialog, čudovit dialog, ki gane, ki vnema, kajti ti in jaz sva sedaj Bartimaj. Kristus odpre božja usta in vpraša: Quid tibi vis faciam? Kaj hočeš, da storim zate? In slepi odgovori: Rabuní, da bi spregledal! Logično, ali ne? In ti, ali vidiš? Se ti ni kdaj zgodilo enako kot temu slepemu človeku iz Jerihe? Vedno znova se spominjam, kako sem pred mnogimi leti premišljeval ta dogodek, ko sem se že prepričal, da Jezus nekaj pričakuje od mene — nekaj, za kar nisem vedel, kaj je! Takrat sem izgovarjal svoje molitvene vzklike: Gospod, kaj hočeš? Česa me prosiš? Slutil sem, da me je poiskal za nekaj novega, in tisti Rabboni, ut videam — Učitelj, da bi spregledal — me je vodil, da sem v nenehni molitvi prosil Kristusa: Gospod, naj se izpolni to, kar Ti hočeš.

Molite z menoj h Gospodu: Doce me facere voluntatem tuam, quia Deus meus es tu, úči me izpolnjevati tvojo voljo, saj si ti moj Bog! Naj na naših ustnicah vzklije iskrena gorečnost, da bi z učinkovito željo odgovorili na povabila našega Stvarnika tako, da poskušamo slediti njegovim načrtom z nezlomljivo vero, v prepričanju, da se On ne more zmotiti.

Ko bomo na tak način ljubili božjo voljo, bomo razumeli, da vrednost vere ni zgolj v jasnosti, s katero jo izražamo, temveč v odločenosti, da jo bomo zagovarjali z deli ter skladno s tem tudi delovali.

Toda vrnimo se k prizoru, ki se odvija na poti iz Jerihe. Kristus sedaj govori tebi. Pravi ti: Kaj želiš od mene? Da bi spregledal, Gospod, da bi spregledal! In Jezus pravi: Pojdi, tvoja vera te je rešila! Takoj je spregledal in šel po poti za njim. Iti po poti za Njim. Ti si spoznal, kaj ti predlaga Gospod, in odločil si se, da ga boš spremljal na poti. Poskušaš hoditi po njegovih stopinjah, se odevati s Kristusovim oblačilom, biti Kristus sam: kajti tvoja vera, vera v tisto luč, ki ti jo daje Gospod, mora biti dejavna in požrtvovalna. Ne delaj si utvar, ne misli, da boš odkril nove načine. Vera, ki jo On zahteva od nas, je takšna: hoditi moramo z njegovim tempom, z deli, polnimi velikodušnosti, ter izkoreniniti in odvreči vse, kar nas ovira.

Tokrat nam sveti Matej pripoveduje o nekem ganljivem prizoru. In glej, od zadaj je pristopila žena, ki je dvanajst let krvavela, in se dotaknila roba njegove obleke. Kolikšna je bila njena ponižnost! Sama pri sebi je namreč rekla: Če se le dotaknem njegove obleke, bom rešena. Nikoli ne manjka bolnikov, ki prosijo, kakor Bartimaj, z veliko vero, ki jo brez zadržkov kriče izpovedujejo. Toda poglejte kako na Kristusovi poti ni dveh enakih duš. Velika je tudi vera te ženske in vendar ona ne kriči: približa se, ne da bi jo kdorkoli opazil. Zadostuje ji, da se malce dotakne Jezusove obleke, kajti prepričana je, da bo ozdravljena. Komaj je to storila, se je naš Gospod obrnil in jo pogledal. Vedel je, kaj se je dogajalo v notranjosti tistega srca; opazil je njeno gotovost: Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.

“Narahlo se je dotaknila roba plašča, pristopila je z vero, verovala je in vedela je, da je ozdravljena … Če hočemo biti rešeni, se tudi mi z vero dotaknimo Kristusovega oblačila.” Si se prepričal, kakšna mora biti naša vera? Ponižna. Kdo si ti, kdo sem jaz, da bi bila vredna tega Kristusovega klica? Kdo smo mi, da bi lahko bili tako blizu Njega? Kakor tisti ubožni ženski v množici nam je ponudil priložnost; pa ne samo, da bi se malce dotaknili njegovega oblačila, se za trenutek prijeli za rob njegovega plašča. Imamo Njega. Daje se nam popolnoma, s svojim Telesom, s svojo Krvjo, s svojo Dušo in svojo Božanskostjo. Vsak dan ga jemo, z Njim govorimo zaupno, kakor se govori z očetom, kakor se govori z Ljubeznijo. In to je resnica. Niso izmišljotine.

Trudímo se, da bi naša ponižnost postala večja. Kajti samo ponižna vera nam omogoča, da lahko gledamo z nadnaravnim pogledom. Ni druge možnosti. Možna sta samo dva načina življenja na zemlji: ali živimo nadnaravno življenje ali pa življenje živali. Ti in jaz lahko živiva samo božje, nadnaravno življenje. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa zapravi? Kaj koristi človeku vse, kar obstaja na svetu, vse težnje razuma in volje? Kaj koristi vse to, če pa se vse konča, če vse propade, če so vsa bogastva tega zemeljskega sveta zgolj gledališke kulise; in če temu sledi večnost, ki je za vedno, za vedno, za vedno?

Ta prislov, vedno, je povzdignil Terezijo Avilsko. Ko je še kot deklica stopala skozi mestna vrata Adaja in prečkala mestno obzidje v spremstvu svojega brata Rodriga, da bi šla skupaj na mavrsko ozemlje z namenom, da bi ju tam obglavili za Kristusa, je šepetala svojemu že naveličanemu bratu: Za vedno, za vedno, za vedno.

Ljudje lažejo, ko v časnih zadevah pravijo “za vedno”. Edini resnični, popolnoma resnični “za vedno” je samo pred obličjem Boga; in tako moraš živeti ti, z vero, ki ti bo pomagala čutiti okus medu, nebeških sladkosti, ko pomisliš na večnost, ki je res za vedno.

Vrnimo se k svetemu evangeliju in se zadržimo pri tem, kar nam pripoveduje sveti Matej v enaindvajsetem poglavju. Pove nam, da je Jezus, ki se je zjutraj vračal v mesto, postal lačen. Ob poti je zagledal smokvino drevo in šel k njemu. Kakšno veselje, Gospod, ko te vidimo lačnega, ko te vidimo žejnega ob studencu v Sihárju! Opazujem tebe, ki si perfectus Deus, perfectus homo: pravi Bog, vendar pravi človek, s telesom, kakršno je moje. Sam sebe je izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika, da jaz nikoli ne bi podvomil, da me On razume, da me ljubi.

Postal je lačen. Kadar se utrudimo pri delu, pri študiju, v apostolatu, kadar na obzorju vidimo samo oblačno nebo, takrat obrnimo svoj pogled h Kristusu: k dobremu Jezusu, k utrujenemu Jezusu, k lačnemu in žejnemu Jezusu. Kako nam pomagaš, da te razumemo, Gospod! Kako nam pomagaš, da te ljubimo! Pred nami se pokažeš enak nam, v vsem razen v grehu, da bi mi občutili, da lahko s tabo premagamo svoja slaba nagnjenja, svojo krivdo. Kajti nista pomembna ne utrujenost, ne lakota, ne žeja, ne solze … Kristus je bil utrujen, bil je lačen, bil je žejen, jokal je. Tisto, kar je zares pomembno, je boj — ljubezni polna bitka, kajti Gospod vedno ostaja z nami — da bi izpolnili voljo Očeta, ki je v nebesih.

Približal se je smokvi: približuje se tebi in približuje se meni. Jezus, ki ga navdajata lakota in žeja po dušah. S križa je zaklical: Sitio!Žejen sem. Žejen je nas, naše ljubezni, naših duš in vseh duš, ki jih moramo voditi k Njemu po poti križa, ki je pot nesmrtnosti in nebeške slave.

Prišel je do smokvinega drevesa, toda na njem ni našel drugega kot listje. To je obžalovanja vredno. Se tako dogaja tudi v našem življenju? Se nam dogaja, da nam žalostno primanjkuje vere, utripanja ponižnosti, da v nas ni najti ne žrtev ne del? Da nas je sama krščanska zunanjost, vendar v nas ni sadov? To je strašno. Kajti Jezus je ukazal: Naj ne bo nikoli več sadu na tebi! In smokva se je pri priči posušila. Razžalosti nas ta odlomek iz Svetega pisma, hkrati pa nas spodbuja, naj se vnamemo v veri, naj živimo skladno s to vero, da bo Kristus od nas vedno prejemal sadove.

Ne varajmo se: naš Gospod nikoli ni odvisen od tega, kar gradimo ljudje; najbolj visokoleteči podvigi so zanj otroška igra. On hoče duše, hoče ljubezen; hoče, da bi vsi prišli uživat njegovo kraljestvo, za vso večnost. Na zemlji moramo veliko delati; in delati moramo dobro, kajti to običajno delo je tisto, kar moramo posvečevati. Vendar pa nikoli ne pozabimo opravljati svojega dela za Boga. Če bi ga opravljali zgolj zase, iz napuha, bi obrodili samo bujno listje: ne Bog ne ljudje ne bi mogli na tako košatem drevesu najti niti malo sladkosti.

Ko so učenci videli posušeno drevo, so se začudili in rekli: Kako to, da se je smokva pri priči posušila? Tistih prvih dvanajst učencev, ki so bili priče tolikim Kristusovim čudežem, je ponovno osupnilo; njihova vera še vedno ni bila goreča. Zato jim je Gospod zagotovil: Resnično, povem vam: Če boste imeli vero in ne boste dvomili, boste delali ne samo to, kar se jezgodilo s tole smokvo, ampak tudi če boste rekli tej gori: Vzdigni se in se vrzi v morje, se bo zgodilo. Jezus Kristus nam postavlja ta pogoj: živeti moramo iz vere, kajti tako bomo sposobni premikati gore. In toliko stvari je, ki jih je treba premakniti … v svetu, najprej pa v našem srcu. Toliko stvari, ki ovirajo milost! Vera torej; vera z deli, vera z žrtvijo, vera s ponižnostjo. Kajti vera nas spreminja v vsemogočna bitja: Vse, karkoli boste v molitvi prosili — če boste verovali — boste prejeli.

Človek vere zna dobro presojati zemeljske stvari, ve, da je to, kar je tu spodaj, povedano z besedami Terezije Avilske, kot noč v zanikrnem prenočišču. Obnavlja svoje prepričanje, da je naše življenje na zemlji čas dela in boja, čas očiščevanja, da bi odplačali svoj dolg božji pravičnosti zaradi naših grehov. Prav tako ve, da so časne dobrine sredstva, jih uporablja velikodušno in junaško.

Vere ne smemo samo oznanjevati, temveč jo moramo predvsem živeti. Morda nam bo pogosto manjkalo moči. Takrat — spet se navežemo na sveti evangelij — ravnajte kakor tisti oče božjastnega sina. Zanimal se je za ozdravljenje svojega sina, upal je, da ga bo Kristus ozdravil, toda ni mogel verjeti v tolikšno srečo. In Jezus, ki vedno pričakuje vero, je poznal zadrego tiste duše ter mu je vnaprej rekel: Vse je mogoče tistemu, ki veruje. Vse je mogoče: vsemogočni smo! Vendar samo z vero. Tisti človek čuti, da njegova vera omahuje, in boji se, da bo to pomanjkanje zaupanja preprečilo ozdravitev njegovega sina. In joče. Ne sramujmo se tega joka, saj je sad božje ljubezni, skesane molitve, ponižnosti: Dečkov oče je takoj zavpil in rekel: Verujem, pomagaj moji neveri!

Tudi mi mu sedaj, ko končujemo ta čas meditacije, recimo enako, z istimi besedami: Gospod, verujem! Poučil sem se v tvoji veri, odločil sem se, da ti bom sledil od blizu. V svojem življenju sem te pogosto prosil za tvojo milost. In prav tako pogosto se mi je zdelo nemogoče, da bi Ti lahko uresničil tolika čudesa v srcih svojih otrok. Gospod, verujem! Toda pomagaj mi verovati bolj in bolje!

To molitev namenímo tudi sveti Mariji, Božji in naši Materi, Učiteljici vere: Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!