Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Božji prijatelji > Živeti pred Bogom in pred ljudmi > Pog 10
154

Tukaj smo, consummati in unum! enotni v prošnjah in namenih ter pripravljeni začeti ta čas pogovora z Gospodom z novo željo, da bi bili učinkovito Gospodovo orodje v Njegovih rokah. Tukaj pred Jezusom v zakramentu — tako rad naredim dejanje izrecne vere v resnično navzočnost Gospoda v evharistiji! — v svojih srcih okrepite prizadevnost, da bi z vašo molitvijo drugim posredovali srčnosti poln utrip, ki bo dosegel vse kraje sveta, vse do zadnjega kotička tega planeta, kjer živi kak človek, ki velikodušno razdaja svoje življenje v služenju Bogu in dušam. Kajti zaradi neizrekljive resničnosti občestva svetnikov smo solidarni — sodelavci, kakor pravi sveti Janez — pri nalogi širjenja Gospodove resnice in miru.

Pametno je, da pomislimo, kako mi posnemamo Učitelja; da se zaustavimo in premišljujemo, da bi se neposredno iz Gospodovega življenja učili kreposti, ki jih mora odsevati naše ravnanje, če si zares prizadevamo širiti Kristusovo kraljestvo.


155

V odlomku iz Matejevega evangelija, ki ga prinaša današnja maša, beremo: tunc abeuntes pharisaei, consilium inierunt ut caperent eum in sermone; farizeji so se sestali, da bi se med seboj posvetovali, kako bi lahko ujeli Jezusa v njegovih besedah. Ne pozabite, da je to metoda hinavcev, ki je tudi v današnjem času običajna taktika; mislim, da farizejski plevel nikoli ne bo izkoreninjen iz sveta, vedno je bil čudežno rodoviten. Morda Gospod dopušča njegovo rast zato, da bi naredil razumne nas, svoje otroke. Kajti krepost razumnosti je nujno potrebna vsakomur, ki mora postavljati merila, krepiti, druge popravljati, vnemati, opogumljati. In prav na ta način, kot apostol, ki izkoristi okoliščine svojega vsakdanjega dela, mora kristjan ravnati z ljudmi okoli sebe.

V tem trenutku dvigam svoje srce k Bogu. Po posredovanju presvete Device, ki je v Cerkvi, vendar nad Cerkvijo, med Kristusom in Cerkvijo, kjer nas varuje, kraljuje in je Mati vseh ljudi ter Mati Jezusa, našega Gospoda, prosim Boga, naj nam vsem dá to razumnost, predvsem tistim, ki želimo sredi krvnega obtoka družbe delati za Boga. Resnično dobro je za nas, da se naučimo biti razumni.


156

Evangeljski prizor se nadaljuje: k njemu so poslali svoje — farizejske — učence skupaj s herodovci in so rekli: Učitelj. Poglejte s kolikšno zvijačnostjo ga imenujejo Učitelj; pretvarjajo se, da ga občudujejo in da so njegovi prijatelji. Nanj se obračajo tako, kot se obračamo na avtoriteto, od katere pričakujemo kakšen nauk: Magister, scimus quia verax es, vemo, da si resnicoljuben. Kako podla zvijačnost! Ste kdaj videli večjo dvoličnost? Previdno hodíte po tem svetu. Ne bodite oprezni in nezaupljivi, a kljub temu morate na svojih ramenih čutiti — spomnite se na podobo dobrega Pastirja, ki se nahaja v katakombah — težo te ovce, ki ni zgolj ena sama duša, temveč vsa Cerkev, vse človeštvo.

Ko boste z mirno dostojanstvenostjo sprejeli to odgovornost, boste drzni in razumni, da boste lahko zagovarjali in razglašali božje pravice. In takrat vas bodo zaradi celovitosti vašega ravnanja mnogi spoštovali in vas imenovali učitelje, ne da bi si vi sami prizadevali za to: ne iščemo namreč zemeljske slave. Toda ne čudite se, če se bodo med mnoge, ki se vam bodo približali, neopazno pomešali tudi tisti, ki se vam bodo hoteli le prilizovati. Zapišite si v dušo, kar ste velikokrat slišali ponavljati: ne obrekovanje, ne opravljanje, ne človeški oziri, ne kaj bodo rekli in še najmanj pohvale hinavcev nam ne smejo nikoli preprečiti, da bi izpolnjevali svojo dolžnost.


157

Se spominjate prilike o usmiljenem Samarijanu? Tisti človek je obležal ob poti, kjer so ga hudo ranili in napol mrtvega pustili razbojniki, ki so mu pobrali vse do zadnjega beliča. Mimo tistega kraja je šel starozavezni duhovnik in malo kasneje še levit; oba sta šla brezskrbno naprej po svoji poti. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je potoval. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Glejte, Gospod tega zgleda ne daje samo peščici izbranih duš, kajti ko je odgovoril tistemu, ki mu je postavil vprašanje — torej vsakomur izmed nas — je takoj dodal: Pojdi in tudi ti tako delaj.

Kadar v našem osebnem življenju ali v življenju drugih ljudi opazimo nekaj, kar ni prav, nekaj, kar potrebuje duhovno in človeško pomoč, ki jo lahko nudimo in moramo nuditi božji otroci, takrat bo jasen izraz razumnosti to, da bomo uporabili primerno zdravilo; temeljito, z ljubeznijo in srčnostjo, iskreno. Izmikanje ni dobra rešitev. Zmotno je misliti, da bomo probleme rešili z opuščanjem ali zavlačevanjem.

Razumnost zahteva, da potem, ko smo odkrili rano, uporabimo zdravilo vsakokrat, ko tako zahtevajo okoliščine, v celoti in ne da bi ga poskušali ublažiti. Ko opazite celo najmanjše bolezenske znake, bodite preprosti in odkriti, enako kadar morate zdraviti in kadar morate prejeti pomoč. Tistemu, ki lahko zdravi v božjem imenu, je takrat treba dovoliti, da pritisne od daleč in potem od bližje in še bližje, dokler iz rane ne izteče ves gnoj in je žarišče okužbe očiščeno. Najprej moramo tako ravnati sami s seboj ter s tistimi, do katerih nas zaradi pravičnosti ali ljubezni do bližnjega veže dolžnost, da jim pomagamo. Bogu priporočam predvsem starše in tiste, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem.


158

Naj vas ne zadržuje noben hinavski razlog: uporabite čisto zdravilo. Toda delajte z materinsko roko, z neskončno nežnostjo naših mater, ko so nam zdravile majhne in velike rane naših otroških iger in padcev. Če je treba počakati nekaj ur, počakamo, a nikoli več, kot je nujno potrebno; sicer bi naše ravnanje izkazovalo lagodnost, strahopetnost, nekaj popolnoma drugačnega od razumnosti. Vsi, na prvem mestu tisti, ki se ukvarjate z izobraževanjem, zavrnite strah pred tem, da bi razkužili rano.

Mogoče je, da bo kdo zvijačno zašepetal na uho tistih, ki bi morali zdraviti, pa so neodločni ali pa se nočejo soočiti s svojim poslanstvom: Učitelj, vemo, da si resnicoljuben. Ne trpite take ironične pohvale; kajti tisti, ki se ne trudijo vestno opravljati svojega dela, niso učitelji, ker ne kažejo prave poti, in niso pravi, ker s svojo lažno razumnostjo prezirajo ali pa imajo za pretirana jasna pravila, ki so jih tisočkrat potrdili pošteno ravnanje, starost, znanje dobrega vodenja, poznavanje človeške šibkosti ter ljubezen do vsake ovce. Vse to nas spodbuja, da spregovorimo, da posredujemo, da pokažemo, da nam ni vseeno.

Lažne učitelje obvladuje strah pred tem, da bi izpili čašo resnice; nemirni postanejo že samo ob misli na to, da bi v nekih določenih okoliščinah posegli po bolečem protisredstvu, kar pa je obveznost. V takšnem ravnanju — o tem ste lahko prepričani — ni razumnosti, niti usmiljenja, niti prave pameti; taka drža odraža bojazljivost, pomanjkanje odgovornosti, nerazumnost in nespamet. Isti ljudje potem, ko jih zajame panika zaradi razdejanja, poskušajo zavirati zlo, ko je za to že prepozno. Ne spomnijo se, da krepost razumnosti zahteva pravočasno upoštevanje in posredovanje dozorelega nasveta starodavnih izkušenj, čistega pogleda in nezavezanega jezika.


159

Vrnimo se k pripovedi svetega Mateja: Vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš božjo pot. Vedno znova sem presenečen ob taki nesramnosti. Vodi jih namen, da bi izkrivljali besede našega Gospoda Jezusa, da bi ga presenetili pri kakšni nepazljivosti, in namesto da bi jasno izrazili, kar se jim je zdelo kot nerešljiva uganka, poskušajo Učitelja zmesti s pohvalami, ki bi smele priti samo z vdanih ustnic, iz poštenega srca. Namenoma sem se zadržal pri teh odtenkih ne zato, da bi se naučili biti nezaupljivi, temveč preudarni; da ne bi sprejeli zvijačnega pretvarjanja, četudi preoblečenega v besede ali dejanja, ki sama na sebi sicer ustrezajo resničnosti. Enako se dogaja v odlomku, ki ga sedaj opazujemo: Ti ne delaš razlik, mu pravijo; Ti si prišel za vse ljudi; nič te ne more zadržati, da bi oznanjal resnico in učil dobro.

Naj še enkrat ponovim: bodite preudarni, vendar ne nezaupljivo previdni. Vsem izkazujte popolno zaupanje, bodite zelo plemeniti. Zame je več vredna beseda kristjana, zvestega človeka — popolnoma zaupam vsakemu kristjanu — kot pa podpis stotih enodušnih notarjev, čeprav sem bil morda kdaj ogoljufan, ker sem se držal tega merila. Raje dovolim, da kakšen brezvestnež zlorabi to zaupanje, kakor da bi kogarkoli izključil kot nevrednega zaupanja, ki si ga zasluži kot človek in kot božji otrok. Zagotavljam vam, da me sadovi takega ravnanja nikoli niso razočarali.


160

Če iz evangelija v vsakem trenutku ne izluščimo sklepov za sedanje življenje, ga ne premišljujemo dovolj. Mnogi od vas ste mladi, drugi ste že vstopili v zrelo obdobje, vsi pa hočete oziroma hočemo — sicer ne bi bili tukaj — obroditi dobre sadove. V svoje delovanje poskušamo vnesti duha požrtvovalnosti, vnemo, da bi dobro uporabili talent, ki nam ga je zaupal Gospod, ker čutimo božjo gorečnost po dušah. Vendar ne bi bilo prvič, če bi se kljub toliki dobri volji kdo ujel v past te mešanice ex pharisaeis et herodianis, ki jo morda sestavljajo kristjani in bi zato morali na takšen ali drugačen način braniti božje pravice, vendar pa — ravno nasprotno — povezani in pomešani z interesi zlih sil zvijačno oblegajo druge brate v veri, druge služabnike istega Odrešenika.

Bodite razumni in vedno delujte s preprostostjo, ki je značilna za dobrega božjega otroka. Bodite naravni v govorjenju in v delovanju. Problemom pridite do dna, ne ostajajte na površini. Glejte, že vnaprej je potrebno vzeti v zakup to, da bo neprijetno vam in drugim, če si zares želimo sveto in pravično izpolnjevati naše krščanske dolžnosti.


161

Ne skrivam vam, da je takrat, ko moram koga popraviti ali sprejeti odločitev, ki bo koga prizadela, hudo tudi meni, prej, medtem in potem, pa nisem sentimentalnež. Tolaži me misel na to, da samo zveri ne jokajo: jokamo ljudje, božji otroci. Popolnoma razumem, da je v določenih trenutkih gotovo tudi vam neprijetno, če se trudite zvesto izpolnjevati svojo nalogo. Ne pozabite, da je bolj udobno — toda to je napačna pot — če se za vsako ceno izogibamo trpljenju z izgovorom, da nočemo prizadeti bližnjega. V takšnem izmikanju se pogosto skriva sramoten beg pred lastno bolečino, kajti nekoga resno opomniti navadno ni prijetno. Otroci moji, spomnite se, da je pekel poln zaprtih ust.

Zdaj me gotovo posluša nekaj zdravnikov; oprostite mi mojo predrznost, če zopet povzamem primer iz medicine. Morda bom povedal kakšno neumnost, toda asketska primera je na mestu. Ko zdravnik zdravi rano, jo najprej dobro očisti, tudi precej okrog nje. Dobro ve, da boli; toda če bi opustil ta del, bi kasneje bolelo še bolj. Takoj nato uporabi razkužilo: skeli — peče, kakor pravimo v moji deželi — a kljub temu mu ne ostane drugega, kot da ga uporabi, da se rana ne vname.

Očitno je, da je za telesno zdravje potrebno ukrepati na tak način, čeprav gre samo za nepomembne praske. Zato bodite pri velikih stvareh glede zdravja duše — najpomembnejših rečeh v človekovem življenju — pozorni, če je treba kaj očistiti, če je potrebno kaj izrezati, če je treba obrusiti ali razkužiti, če je potrebno trpeti! Razumnost zahteva, da ukrepamo tako ter da se ne izogibamo tej dolžnosti, kajti če bi se izmikali, bi s tem izkazali nepremišljenost in celo hud prekršek zoper pravičnost in srčnost.

Prepričajte se o tem: če hoče kristjan pred Bogom in pred ljudmi zares delovati pošteno, potrebuje vse kreposti, vsaj potencialno. Oče, me boste morda vprašali, kaj pa moje slabosti? Odgovoril vam bom: ali ne zdravi tudi zdravnik, ki je sam bolan, čeprav je bolezen, ki ga muči, kronična? Ali zdravnik zaradi svoje bolezni drugim bolnikom ne bo več predpisoval ustreznih receptov? Seveda bo. Da bi lahko zdravil, je dovolj, da ima ustrezno znanje in ga uporablja v praksi z enako zavzetostjo, s kakršno se spopada s svojo lastno boleznijo.


162

Tako vi kakor jaz bomo vsak dan videli, da smo obremenjeni z mnogimi napakami, če se bomo pogumno izprašali v božji navzočnosti. Kadar se borimo, da bi se jih z božjo pomočjo rešili, nimajo odločilnega pomena in jih premagamo, čeprav je videti, da nam jih nikoli ne uspe v celoti izkoreniniti. Razen tega boš kljub svojim slabostim pripomogel k premagovanju velikih pomanjkljivosti drugih, če se boš trudil odgovoriti na božjo milost. Ko boš spoznal, da si prav tako slaboten kakor oni — zmožen vseh zmot in grozot — boš bolj razumevajoč, bolj rahločuten in hkrati bolj zahteven, zato da bi se vsi odločili ljubiti Boga z vsem srcem.

Kristjani, božji otroci, moramo pomagati drugim tako, da častno živimo tisto, kar so hinavci zlonamerno šepetali Učitelju: ne gledaš na osebo. To pomeni, da se bomo v celoti odrekli temu, da bi delali razlike med ljudmi. Zanimajo nas vse duše! Čeprav moramo seveda najprej poskrbeti za tiste, ki jih je Bog zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin, tudi iz na videz zgolj človeških razlogov, postavil zraven nas.


163

Et viam Dei in veritate doces; učiti, učiti, učiti: kazati božje potí v skladu s čisto resnico. Naj te ne prestraši, če drugi vidijo tvoje osebne napake, tvoje in moje. Jaz imam veliko željo po tem, da bi jih razglašal, da bi pripovedoval o svojem osebnem boju, o svoji gorečnosti po tem, da bi se poboljšal na tem ali onem področju svojega boja, da bi bil zvest Gospodu. Prizadevanje, da bi izgnali in premagali to našo bedo, je že eden od načinov, kako drugim pokazati božje steze: najprej, kljub našim vidnim napakam, s pričevanjem lastnega življenja; potem z naukom, kakor naš Gospod, ki je coepit facere et docere, najprej začel z deli, kasneje pa se je posvetil oznanjevanju.

Potem, ko sem vam potrdil, da vas ima ta duhovnik zelo rad in da vas ima nebeški Oče še veliko bolj rad, ker je neskončno dober, neskončno očetovski; potem, ko sem vam pokazal, da vam ne morem ničesar očitati, sem hkrati prepričan, da vam moram pomagati ljubiti Jezusa Kristusa in Cerkev, njegovo čredo. Mislim namreč, da me v tem ne prekašate: lahko se kosate z menoj, vendar me ne boste premagali. Kadar v svojem oznanjevanju ali v osebnih pogovorih s posamezniki pokažem na kakšno napako, tega ne storim zato, da bi prizadel; to storim izključno iz gorečnosti, da bi bolj ljubili Gospoda. In ko vztrajam na tem, kako potrebno je živeti kreposti, ne izgubim izpred oči, da ta nujnost pritiska tudi name.


164

Nekoč sem slišal nekega brezobzirneža govoriti, da izkušanje lastnih padcev služi zgolj temu, da potem stokrat ponovno zapademo v isto napako. Jaz pa vam pravim, da razumen človek izkoristi te neprijetnosti tako, da se spametuje, da se nauči delati dobro, da se prenovi v odločitvi, da bo bolj svet. V izkušnji vaših porazov in zmag pri služenju Bogu vedno poiščite — z rastočo ljubeznijo — trdnejše hrepenenje po tem, da bi še naprej izpolnjevali svoje dolžnosti in uporabljali svoje pravice krščanskih državljanov, ne glede na to, kako težko je. Ne bodimo strahopetni, ne bežímo ne pred častjo ne pred odgovornostjo, ne ustrašimo se odzivov, ki se dvigujejo okrog nas — in morda prihajajo od lažnih bratov — kadar se trudimo plemenito in zvesto iskati božjo slavo in dobro drugih.

Biti moramo tudi razumni. Zakaj? Da bi bili pravični, da bi živeli ljubezen, da bi učinkovito služili Bogu in vsem dušam. Razumnost je bila po pravici imenovana genitrix virtutum, mati kreposti, pa tudi auriga virtutum, vodnica vseh dobrih navad.


165

Pozorno berite ta evangeljski prizor, da boste izkoristili te čudovite nauke o krepostih, ki morajo razsvetljevati naš način delovanja. Potem ko so farizeji in herodovci končali svoj hinavski in dobrikavi uvod, so zastavili svoje vprašanje: Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali se sme dajati cesarju davek ali ne? “Sedaj bodite pozorni na njihovo zvitost,” piše sveti Janez Zlatousti. “Ne rečejo mu: razloži nam, kaj je dobro, primerno, dopustno, temveč mu pravijo: povej nam, kaj se ti zdi. Obsedeni so bili z željo, da bi ga izdali ter da bi se zameril politični oblasti.” Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: Kaj me skušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec! Prinesli so mu denarij. Nato jim je rekel: Čigava sta ta podoba in napis? Dejali so mu: Cesarjeva. Tedaj jim je rekel: Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.

Kakor vidite, je ta dilema prav tako stara, kakor je jasen in nedvoumen Učiteljev odgovor. Nobenega nasprotja ni — ne obstaja — med služenjem Bogu in služenjem ljudem: med izpolnjevanjem naših državljanskih dolžnosti in pravic ter izpolnjevanjem verskih pravic in dolžnosti; med prizadevanjem, da bi gradili in izboljševali časno mesto ter prepričanjem, da hodimo po svetu kakor po poti, ki nas vodi v nebeško domovino.

Tudi tukaj se izraža ta enotnost življenja, ki je — tega se nikoli ne bom naveličal ponavljati — bistveni pogoj za tiste, ki se skušajo posvečevati v običajnih okoliščinah svojega dela ter družinskih in družbenih odnosov. Jezus ne dopušča te delitve: Nihče ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo prvega sovražil in drugega ljubil ali pa se bo prvega držal in drugega zaničeval. Kristjan izbere izključno Boga, kadar v polnosti odgovori na njegov klic, in ta izbira ga vodi, da vse usmerja h Gospodu, hkrati pa bližnjemu daje vse, kar mu pripada v skladu s pravičnostjo.


166

Ni prav, če se skrivamo za na videz pobožnimi razlogi, da bi druge oropali tistega, kar jim pripada: Če kdo pravi: Ljubim Boga, pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Prav tako pa se vara tisti, ki Gospodu odreka ljubezen in spoštovanje — češčenje — ki mu pripadata kot našemu Stvarniku in Očetu. Enako velja za nekoga, ki odklanja izpolnjevanje svojih zapovedi z lažnim izgovorom, da je katera od njih nezdružljiva s služenjem ljudem; sveti Janez namreč jasno opozarja: Ljubimo božje otroke, kadar ljubimo Boga in spolnjujemo njegove zapovedi. To je namreč božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi; in njegove zapovedi niso težke.

Morda boste slišali mnoge, ki v imenu učinkovitosti, če že ne v imenu ljubezni do bližnjega javno oznanjajo in si izmišljajo razne teorije z namenom, da bi omejili izraze spoštovanja in češčenja Boga. Vse, kar je namenjeno češčenju Gospoda, se jim zdi pretirano. Ne menite se zanje: pojdite naprej po svoji poti. Ta blodna prizadevanja so omejena na prerekanja, ki ne vodijo nikamor, le k pohujšanju ljudi in k oteževanju izpolnjevanja Kristusove zapovedi, da je treba vsakomur dati, kar je njegovega, ter s tenkočutno celovitostjo živeti sveto krepost pravičnosti.


167

Močno si vtisnimo v dušo, da se bo opazilo v našem vedenju: na prvem mestu je pravičnost do Boga. To je preizkusni kamen resnične lakote in žeje po pravičnosti, ki jo razlikuje od kričanja nevoščljivcev, zamerljivcev, sebičnežev in pohlepnežev ... Kajti odreči našemu Stvarniku in Odrešeniku priznanje in hvaležnost za premnoge in neizrekljive dobrine, ki nam jih naklanja, pomeni najhujšo in najbolj nehvaležno krivičnost. Če se zares trudite, da bi bili pravični, boste pogosto premišljevali o vaši odvisnosti od Boga — Kaj pa imaš, česar nisi prejel? — in napolnjevala vas bo hvaležnost in želja, da bi odgovorili Očetu, ki nas ljubi vse do norosti.

Takrat bo v vas oživel duh otroške pobožnosti, zaradi katerega se boste na Boga obračali z nežnostjo v srcu. Ko bodo zahrbtneži okrog vas tkali dvome, ali ima Gospod res pravico, da od nas toliko pričakuje, se ne pustite zavesti. Nasprotno, postavili se boste v božjo navzočnost, brez pogojev, poslušni kakor glina v lončarjevi roki, in predano mu boste izpovedali: Deus meus et omnia! Ti si moj Bog in moje vse! In če se kdaj pojavi nepričakovan udarec, nezaslužena bridkost, ki so nam jo prizadejali ljudje, boste znali z novim veseljem zapeti: Naj se zgodi, naj se izpolni, naj bo hvaljena in večno nad vsemi stvarmi poveličevana najpravičnejša in najljubeznivejša božja volja. Amen. Amen.


168

Položaj služabnika iz prilike, ki je bil dolžan deset tisoč talentov, dobro odseva naš položaj pred Bogom: tudi mi nimamo ničesar, s čimer bi plačali neskončen dolg, v katerega smo zabredli ob tolikih božjih dobrotah in ki smo ga še povečali s svojimi osebnimi grehi. Čeprav se neustrašno borimo, ne bomo mogli enakovredno povrniti vsega, kar nam je Gospod odpustil. Toda božje usmiljenje z obrestmi nadomesti nemoč človeške pravičnosti. Kajti On lahko zadosti samemu sebi in nam odpusti dolg preprosto zato, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota.

Gotovo se spomnite, da se prilika konča z drugim delom, ki je nekakšno nasprotje prvemu. Tisti služabnik, ki so mu pred kratkim odpustili ogromen dolg, se ni usmilil svojega soslužabnika, ki mu je bil dolžan komaj sto denarijev. Tukaj se razkrije skopuštvo njegovega srca. V strogem smislu mu nihče ne bo odrekel pravice, da zahteva, kar je njegovo. Kljub temu pa se nekaj v nas upre in nam govori, da je tako nestrpno vedenje daleč od resnične pravičnosti: ni pravično, da nekdo, s katerim so še pred nekaj trenutki ravnali usmiljeno, mu naredili uslugo in bili z njim razumevajoči, ni pokazal niti malo potrpežljivosti do svojega dolžnika. Poglejte: pravičnost se ne odraža izključno v natančnem upoštevanju pravic in dolžnosti, kakor pri aritmetičnih računih, ki se rešujejo na temelju seštevanja in odštevanja.


169

Krščanska krepost je bolj vneta: vodi nas, da smo hvaležni, ljubeznivi, velikodušni; da se vedemo kot zvesti in pošteni prijatelji, tako v dobrih časih kakor v težavnih okoliščinah; da izpolnjujemo zakone in spoštujemo zakonite oblasti; da se z veseljem popravimo, ko opazimo, da smo se v kakšni zadevi zmotili. Če smo pravični, se bomo predvsem držali svoje poklicne, družinske, družbene ... zavezanosti, ne da bi to obešali na veliki zvon, ter bomo prizadevno delali in uporabljali svoje pravice, ki so tudi dolžnosti.

Ne verjamem v pravičnost brezdelnežev, ker se s svojim dolce far niente, kakor pravijo v moji dragi Italiji, pogosto pregrešijo — in včasih je stvar zelo resna — zoper najbolj temeljno načelo pravičnosti: delo. Ne smemo pozabiti, da je Bog ustvaril človeka ut operaretur, da bi delal, in drugi ljudje — naša družina in naš narod, celotno človeštvo — so prav tako odvisni od učinkovitosti našega dela. Otroci moji, kako siromašno predstavo o pravičnosti imajo tisti, ki pravičnost omejujejo zgolj na porazdelitev materialnih sredstev!


170

Že od otroštva, ali kakor pravi Sveto pismo: odkar imam ušesa za poslušanje, poslušam kričanje o socialnem vprašanju. Nič posebnega, to je stara, večna tema. Morda se je pojavila takrat, ko so se ljudje začeli na nek način organizirati in so postale opaznejše razlike v starosti, inteligentnosti, delovnih sposobnostih, interesih in osebnostih.

Ne vem, ali je obstoj družbenih razredov neizogiben; kakorkoli že, moje delo ni govoriti o teh rečeh, sploh pa ne tukaj, v tem molitvi namenjenem prostoru, kjer smo se srečali, da bi govorili o Bogu — v vsem svojem življenju nočem govoriti o ničemer drugem — ter da bi se pomenkovali z Bogom.

Mislite, karkoli vam je ljubše, glede vsega, kar je božja previdnost prepustila svobodni in legitimni človekovi presoji. Toda to, da sem Kristusov duhovnik, me obvezuje, da sežem višje ter vas spomnim, da nikoli ne smemo prenehati z udejanjanjem pravičnosti, tudi junaškim, če je potrebno.


171

Naša obveznost je, da branimo osebno svobodo vseh ljudi, saj vemo, da nas je Kristus osvobodil za svobodo. Če ne ravnamo tako, s kakšno pravico zahtevamo svojo lastno svobodo? Prav tako moramo širiti resnico, kajti veritas liberabit vos, resnica nas osvobaja, nevednost pa zasužnjuje. Braniti moramo pravice vseh ljudi: pravico do življenja, pravico do tega, da imajo vse potrebno za dostojno življenje, pravico do dela in do počitka, do tega, da sami izberejo svoj stan, da si ustvarijo dom, imajo otroke znotraj zakona in da jih lahko vzgajajo, da lahko vedro preživijo čas bolezni ali starosti, da imajo dostop do kulture, do povezovanja s sodržavljani za doseganje pravičnih ciljev. Predvsem pa moramo ščititi pravico do popolnoma svobodnega spoznavanja Boga in ljubezni do Njega, kajti vest bo — če je pravilno izoblikovana — v vsem odkrivala Stvarnikove sledove.

Prav zato je nujno ponoviti — ne vmešavam se v politiko, temveč le potrjujem nauk Cerkve — da marksizem ni združljiv s Kristusovo vero. Ali obstaja kaj bolj nasprotujočega veri kakor režim, v katerem vse temelji na tem, da se iz duše odstrani ljubečo navzočnost Boga? Glasno zakličite, da se bo jasno slišal vaš glas: da bi živeli pravičnost, ne potrebujemo marksizma. Ravno nasprotno: ta izredno težka zmota zaradi svojih izključno materialističnih rešitev, ki ne poznajo Boga miru, ljudem postavlja ovire za doseganje sreče in razumevanja. V krščanstvu najdemo dobro luč, ki vedno daje odgovore na vse težave: dovolj je, če se iskreno trudite biti katoliški, non verbo neque lingua, sed opere et veritate, ne z besedami, tudi ne z jezikom, temveč z deli in zares. Spregovorite o tem vsakokrat, ko se pojavi priložnost — in če je treba, jo poiščite — brez pridržkov in brez strahu.


172

Berite Sveto pismo. Drugega za drugim premišljujte prizore iz Gospodovega življenja, njegove nauke. Še posebno premišljujte nasvete in opozorila, s katerimi je pripravljal tisto peščico mož, ki so bili kasneje njegovi apostoli, njegovi glasniki, od enega konca zemlje do drugega. Katera je najpomembnejša smernica, ki jim jo začrta? Ali ni to nova zapoved ljubezni? Pot skozi tisti poganski in pokvarjeni svet so si utrli z ljubeznijo.

Bodite prepričani, da zgolj s pravičnostjo ne boste nikoli rešili velikih problemov človeštva. Kadar se vrši zgolj pravičnost, se ne čudite, če bodo ljudje prizadeti: dostojanstvo človeka, ki je božji otrok, zahteva veliko več. Ljubezen mora vse spremljati od znotraj in ob strani, ker vse omehča, naredi božje: Bog je ljubezen. Vedno moramo delovati zaradi božje ljubezni, zaradi katere je lažje ljubiti bližnjega in ki očiščuje ter povzdiguje zemeljske ljubezni.

Da bi od stroge pravičnosti prišli do obilja ljubezni, je treba prehoditi dolgo pot. Ni veliko tistih, ki vztrajajo do konca. Nekateri se zadovoljijo s tem, da pridejo samo do praga: v njih ni pravičnosti, omejijo se na malce dobrodelnosti, ki jo označijo kot ljubezen do bližnjega. Ne spoznajo, da je tisto, kar storijo, le majhen del tega, kar bi morali narediti. Tako zadovoljni so sami s sabo kakor tisti farizej, ki je mislil, da je v zvrhani meri izpolnil postavo, ker se je postil dva dni v tednu in plačeval desetino od vsega, kar je imel.


173

Ljubezen do bližnjega, ki je kakor velikodušno prekipevanje pravičnosti, najprej zahteva izpolnjevanje dolžnosti: začne se s tem, kar je stvar pravičnosti; nadaljuje se s tistim, kar je že bolj stvar enakosti ... Toda če hočemo ljubiti, je potrebno veliko tenkočutnosti, veliko obzirnosti, veliko spoštovanja, veliko prijaznosti: skratka, slediti je treba tistemu apostolovemu nasvetu: Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. Takrat bomo zares v polnosti živeli ljubezen do bližnjega, zares uresničevali Jezusovo zapoved.

Zame je najjasnejši zgled za združitev pravičnosti in ljubezni v praksi ravnanje mater: vse svoje otroke ljubijo z isto toplino in prav ta ljubezen jih spodbuja, da z vsakim ravnajo drugače, z neenako pravičnostjo, kajti vsak otrok je drugačen od drugih. Enako je s soljudmi, kjer ljubezen izpopolnjuje in dopolnjuje pravičnost, ker nas vodi, da z različnimi ljudmi ravnamo na različne načine, tako da se prilagodimo na njihove konkretne okoliščine, z namenom, da bi tistemu, ki je žalosten, prinesli veselje, znanje tistemu, ki ni izobražen, toplino tistemu, ki se čuti osamljenega ... Pravičnost zahteva, da je treba vsakomur dati, kar mu pripada, kar pa ni isto kot dati vsem enako. Utopični egalitarizem je izvir največjih krivic.

Da bi vedno ravnali tako kot te dobre matere, je treba pozabiti nase in si ne želeti drugega gospostva kakor le služenje drugim, tako kot Jezus Kristus, ki je oznanjal: Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel. To pa zahteva, da lastno voljo v celoti podredimo božjemu zgledu, da delamo za vse, da se borimo za večno srečo in dobrobit drugih. Ne poznam boljše poti za življenje pravičnosti, kakor je življenje izročitve in služenja.


174

Morda bo kdo pomislil, da sem naivnež. Vseeno mi je. Čeprav me imajo za takšnega, ker še vedno verjamem v ljubezen, vam zagotavljam, da bom vedno verjel vanjo! Dokler mi bo Bog dal živeti, se bom kot Kristusov duhovnik še naprej posvečal temu, da bi vladala edinost in mir med tistimi, ki so bratje, ker so otroci istega Očeta; da bi v človeštvu vladalo razumevanje; da bi si vsi delili isti ideal: ideal vere!

Zatecimo se k sveti Mariji, razumni in zvesti Devici, in k svetemu Jožefu, njenemu soprogu, ki je popoln vzor pravičnega človeka. Onadva, ki sta živela v navzočnosti Jezusa, Božjega Sina, nam bosta izprosila milost, da se bodo v naši duši čvrsto ukoreninile kreposti, o katerih smo govorili, da se bomo odločili v slehernem trenutku ravnati kot dobri Učiteljevi učenci: razumni, pravični, polni ljubezni.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej