Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Božji prijatelji > Veličina vsakdanjega življenja > Pog 1
1

Pred leti smo se peljali po neki kastiljski cesti in tam daleč, na polju, smo videli prizor, ki me je pretresel in ki mi je velikokrat služil pri molitvi: nekaj moških je v zemljo zabijalo kole, na katere so potem pritrdili mrežo in naredili ograjo. Kasneje so se tistemu kraju približali pastirji z ovcami in z jagenjčki; klicali so jih po njihovih imenih, in eden po eden so vstopali v stajo, da bi bili vsi skupaj, na varnem.

In jaz, Gospod moj, se danes na poseben način spominjam teh pastirjev in te ograde, kajti vsi, ki smo danes zbrani tukaj, da bi se pogovarjali s tabo, ter veliko drugih po vsem svetu, vemo, da se nahajamo v tvoji ogradi. Ti sam si rekel: Jaz sem dobri pastir in poznam svoje ovce in moje poznajo mene. Ti nas dobro poznaš; ti veš, da hočemo slišati, vedno pozorno poslušati tvoje žvižge dobrega Pastirja in sodelovati z njimi, kajti večno življenje je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.

Tako me prevzema podoba Kristusa, ki ga z leve in z desne obdajajo njegove ovce, da sem jo naročil postaviti v kapelo, kjer navadno obhajam sveto mašo, na nekaterih drugih mestih pa sem dal kot opomnik božje navzočnosti vgravirati Jezusove besede: cognosco oves meas et cognoscunt me meae, da bi v vsakem trenutku premišljevali, da nas On opominja, vzgaja in uči kakor pastir svojo čredo. Ta spomin iz kastiljske dežele pride torej kot nalašč.


2

Vi in jaz smo del Kristusove družine, kajti pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti. Ta zastonjska izbira, ki smo jo prejeli od Gospoda, nam označuje jasno določen cilj — osebno svetost, kot nam vztrajno ponavlja sveti Pavel: Haec est voluntas Dei: sanctificatio vestra, to je božja volja: vaše posvečevanje. Zatorej ne pozabimo: v Učiteljevi staji smo, da bi osvojili ta vrh.


3

Ne morem pozabiti nekega dogodka, ko sem šel v Valenciji molit v stolnico — od takrat je preteklo že veliko časa — in ustavil sem se ob grobnici častitega Ridaura. Takrat so mi povedali, da je ta duhovnik, ko je bil že zelo star in so ga spraševali: Koliko let imate? zelo prepričan odgovarjal v valencijskem jeziku: Poquets, zelo malo, toliko, kolikor let služim Bogu. Za mnoge od vas se še vedno na prste ene roke štejejo leta, odkar ste se odločili biti blizu našemu Gospodu, mu služiti sredi sveta, v vašem lastnem okolju in preko vašega dela. Ta podrobnost ni preveč pomembna; zares pomembno pa je, da si v dušo globoko vtisnemo gotovost, da to povabilo k svetosti, ki ga je Jezus Kristus namenil vsem ljudem brez izjeme, od vsakogar zahteva skrb za notranje življenje, da se dnevno uri v krščanskih krepostih; in to ne na kakršenkoli način, niti na nadpovprečen niti na odličen način: potruditi se moramo do junaštva, v najmočnejšem in najstrožjem pomenu besede.


4

Cilj, ki vam ga predlagam, oziroma bolje rečeno, ki ga Bog kaže vsem, ni nek privid ali nekakšen nedosegljiv ideal: lahko bi vam pripovedoval o tolikih konkretnih primerih navadnih žensk in moških, kakor vi in jaz, ki so našli Jezusa, ki prihaja mimo quasi in occulto po navidez popolnoma običajnih razpotjih, in odločili so se, da mu sledijo, tako da z ljubeznijo objamejo križ vsakega dne. V tem obdobju splošnega razkroja, vdajanja v usodo in malodušja, ali pa razpuščenosti in anarhije, se mi zdi še bolj aktualno tisto preprosto in globoko prepričanje, ki me je že na začetku mojega duhovniškega dela in vselej použivalo v želji, da bi vsemu človeštvu sporočil: te svetovne krize so krize svetnikov.


5

Notranje življenje: to je zahteva klica, ki ga je Učitelj položil v duše vseh. Biti moramo sveti — povedano s pristnim pregovorom iz moje dežele — ne da bi nam zmanjkalo niti za las, torej popolnoma; zares kristjani, pravi kristjani, ki jih je mogoče razglasiti za svetnike; če ne, smo propadli kot učenci edinega Učitelja. Razen tega nam Bog, ko se je ozrl na nas in nam podelil svojo milost, da bi se borili za pridobitev svetosti sredi sveta, nalaga tudi obveznost apostolata. Razumite, da skrb za duše celó človeško gledano vzklije kot logična posledica te izbire, kakor pravi eden od cerkvenih očetov: “Ko odkrijete, da vam je bilo nekaj v korist, poskušate pritegniti še druge. Zatorej si morate želeti, da bi vas po Gospodovih poteh spremljali tudi drugi. Če greste na trg ali v kopališče in se srečate z nekom, ki ne počne ničesar, ga povabite, naj se vam pridruži. Prenesite to zemeljsko navado v to, kar je duhovnega, in ko boste šli k Bogu, ne pojdite sami.”

Če ne želimo nekoristno zapravljati časa — niti z lažnimi izgovori glede zunanjih težav v okolju, ki jih že od začetka krščanstva nikoli ni manjkalo — se moramo zavedati, da je Jezus Kristus na običajen način povezal učinkovitost našega delovanja z notranjim življenjem, da bi pritegnil tiste, ki nas obdajajo. Kristus je kot pogoj za učinkovitost apostolske aktivnosti postavil svetost; naj se popravim, naše prizadevanje za zvestobo, ker na zemlji ne bomo nikoli sveti. Videti je neverjetno, toda Bog in ljudje potrebujejo našo zvestobo brez izgovorov, brez olepševanj, zvestobo, ki gre do skrajnosti, brez povprečnosti in brez izmikanja, v polnosti krščanske poklicanosti, ki jo moramo privzeti in prizadevno uresničevati.


6

Morda bo kdo od vas pomislil, da merim izključno na skupino izbranih ljudi. Ne varajte se tako zlahka ob nagibu strahopetnosti ali udobja. Ravno nasprotno, začutíte božjo nujnost po tem, da bi vsakdo bil drugi Kristus, ipse Christus, Kristus sam; na kratko povedano, nujnost, da naše ravnanje poteka v skladu z zahtevami vere, saj svetost, za katero si moramo prizadevati, ni drugorazredna svetost: ta ne obstaja. In prvo, kar se pričakuje od nas, je, da ljubimo: ljubezen, ki je vez popolnosti; ki jo moramo uresničevati v skladu z jasnimi zapovedmi, ki jih postavlja Gospod sam: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem, ne da bi karkoli zadržali zase. V tem je svetost.


7

Prav gotovo gre za vzvišen in težaven cilj. Toda ne izgubite izpred oči, da se svetnik ne rodi: oblikuje se v nenehni igri božje milosti in človekovega odgovora nanjo. “Vse, kar se razvija,” opozarja eden od krščanskih piscev iz prvih stoletij, ko govori o povezanosti z Bogom, “se začne tako, da je najprej majhno. Šele ko se postoma hrani, ob nenehnem napredovanju počasi postaja veliko.” Zato ti pravim, da če se želiš vesti kot dosleden kristjan — in vem, da si pripravljen ravnati tako, čeprav ti je ob tem ubogem telesu tolikokrat težko zmagati ali napredovati — moraš biti izjemno pozoren na najbolj nepomembne podrobnosti, kajti svetost, ki jo od tebe zahteva naš Gospod, se doseže tako, da z božjo ljubeznijo opravljaš vsakodnevno delo in obveznosti, ki so skoraj vedno sestavljene iz malenkosti.


8

Ko razmišljam o tistih izmed vas, ki se ob minevanju let še vedno ukvarjate s sanjarjenjem, s praznimi in otročjimi sanjami, kakor Tartarin iz Taraskona med lovom na leve po hodnikih svoje hiše, tam, kjer ni ničesar drugega kot podgane ali komaj kaj več; ko mislim nanje, ponavljam, vas želim spomniti na veličino nadnaravne hoje v zvestem izpolnjevanju običajnih obveznosti vsakega dne, s temi boji, ki Gospoda navdajajo z veseljem in ki jih pozna samo On ter vsak izmed nas.

Prepričajte se, da običajno ne boste našli priložnosti za bleščeča junaška dejanja, med drugim zato, ker se po navadi ne pojavijo. Ne manjka pa vam priložnosti, da bi v malem, v normalnem dokazali ljubezen do Jezusa Kristusa. “Tudi v najmanjšem se pokaže veličina duše,” pravi sveti Hieronim. “Stvarnika ne občudujemo samo v nebesih in na zemlji, v soncu in v oceanu, v slonih, kamelah, volih, konjih, leopardih, medvedih in levih, temveč tudi v najmanjših živalih, kakor so mravlje, komarji, muhe, črvički in druge podobne živali, ki jih bolje razlikujemo po njihovih telesih kot po njihovih imenih: tako v velikih kot v malih občudujemo isto mojstrstvo. Tako duša, ki se izroči Bogu, v najmanjše stvari polaga enako gorečnost kot v večje.


9

Ko premišljujemo tiste besede našega Gospoda: zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici, jasno opazimo naš edini cilj: posvečevanje, oziroma to, da moramo biti sveti, zato da bi posvečevali. Hkrati nas kakor neka tiha skušnjava morda obide misel, da nas je zelo malo odločenih odgovoriti na to božje povabilo, poleg tega pa vidimo, da smo le malo vredna orodja. Res je, malo nas je v primerjavi s preostalim človeštvom in osebno nismo vredni nič; toda Učiteljeva trditev odmeva z oblastjo: kristjan je luč, sol, kvas sveta, in peščica kvasa skvasi vse testo. Prav zaradi tega sem vedno učil, da nas zanimajo vse duše — od stotih vseh sto — brez kakršnihkoli razlikovanj, z gotovostjo, da je Jezus Kristus odrešil vse, a le nekatere nas hoče uporabiti kljub naši osebni ničnosti, da bi tudi drugim dali spoznati to odrešenje.

Kristusov učenec ne bo nikoli grdo ravnal z nikomer; zmoto imenuje zmota, toda tistega, ki se moti, mora ljubeznivo popraviti; sicer mu ne bo mogel pomagati, ne bo ga mogel posvečevati. Potrebno je sobivati, potrebno je razumeti, potrebno je odpuščati, potrebno je biti bratski; in kot je svetoval sveti Janez od Križa, v vsakem trenutku “je potrebno položiti ljubezen tja, kjer ni ljubezni, da bi nastala ljubezen”. Tudi v navidez nepomembnih okoliščinah, ki se pojavljajo v poklicnem delu ter v odnosih v družini in v družbi. Zato bova ti in jaz izkoristila celo najbolj navadne priložnosti, ki se pojavljajo okrog naju, da bi jih posvečevala, da bi se posvečevala in da bi posvečevala tiste, s katerimi si deliva ista vsakdanja prizadevanja, tako da bova v najinem življenju čutila sladko in vabljivo težo soodreševanja.


10

Te trenutke pogovora pred Gospodom bom nadaljeval z nekim zapiskom, ki sem ga uporabil že pred leti, in ki ohranja vso svojo aktualnost. Takrat sem povzel nekaj misli Terezije Avilske: “Vse je nič, in še manj kot nič, kar se konča in ni všeč Bogu.” Ali razumete, zakaj duša nič več ne okuša miru in vedrine, ko se oddalji od svojega cilja, ko pozabi, da jo je Bog ustvaril za svetost? Potrudite se, da ne bi nikoli izgubili tega nadnaravnega gledanja, niti v času razvedrila ali počitka, ki je v življenju vsakogar tako potreben kakor delo.

Kot sad najsvobodnejše pobude, ki jo izvršujete v časnih dejavnostih, lahko dosežete vrhunec vašega poklicnega dela ali uspete priti do najodmevnejših dosežkov; toda če boste zapostavili ta nadnaravni čut, ki mora biti na čelu vseh naših človeških opravil, boste žalostno zgrešili pot.


11

Dovolite mi kratko oddaljitev od teme, ki pa je tukaj popolnoma na mestu. Nikoli nisem vprašal nikogar od tistih, s katerimi sem se srečeval, kakšno je njihovo politično mišljenje: ne zanima me! S to svojo normo v ravnanju vam izkazujem resničnost, ki je globoko usidrana v notranjost Opus Dei, kateremu sem se z božjo milostjo in usmiljenjem popolnoma posvetil, da bi služil sveti Cerkvi. Ta tema me ne zanima, ker kristjani uživate najpolnejšo svobodo, skupaj z dosledno osebno odgovornostjo, da bi v zadevah politične, družbene, kulturne narave delovali tako, kakor vam najbolj ugaja, brez drugih meja kot so tiste, ki jih označuje cerkveno učiteljstvo. Skrbelo bi me — za dobro vaših duš — samo, če bi prestopili te meje, saj bi tako ustvarili jasno nasprotje med vero, ki jo izpovedujete, in vašimi deli; takrat bi vas jasno opomnil. Tega nedotakljivega spoštovanja vaših možnosti, vse dokler vas ne oddaljujejo od božjega zakona, ne razumejo tisti, ki ne poznajo resničnega pomena svobode, ki nam jo je Kristus pridobil na križu, qua libertate Christus nos liberavit: privrženci ene in druge skrajnosti, ti, ki poskušajo svoja časna mnenja vsiljevati kot dogme; ali oni, ki ponižujejo človeka s tem, da zanikajo vrednost vere ter jo prepuščajo na milost in nemilost najbolj brutalnim napakam.


12

Toda vrnimo se k naši temi. Prej sem vam rekel, da čeprav dosežete najsijajnejše uspehe na družbenem področju, v javnem delovanju, v poklicnem delu, ne pazite pa na svojo notranjost in se ločite od Gospoda, boste na koncu kratko malo doživeli polom. Pred Bogom — in to je tisto, kar je dejansko pomembno — doseže zmago tisti, ki se bori, da bi ravnal kot pravi kristjan: nekakšne vmesne rešitve ni. Zato poznate toliko ljudi, ki bi se morali počutiti zelo srečne, če njihov položaj presojamo po človeško; kljub temu so v življenju nemirni, zagrenjeni; videti je, da na veliko prodajajo veselje, toda ko malo pogrebeš po njihovi duši, se razkrije trpek okus, grenkejši od žolča. To se ne bo zgodilo nikomur od nas, če zares poskušamo nenehno izpolnjevati božjo voljo, dajati Bogu slavo, ga častiti in razširjati njegovo kraljestvo na vsa ustvarjena bitja.


13

Zelo me razžalosti, če izvem, da kakšen katoličan — božji otrok, ki je po krstu poklican, da bi bil drugi Kristus — pomirja svojo vest z enostavno formalno pobožnostjo, z nekakšno religioznostjo, ki ga le kdaj pa kdaj spodbudi k molitvi, ampak samo če misli, da bi mu prišla prav; da je prisoten pri sveti maši ob zapovedanih dneh, pa niti ne vedno, medtem ko natančno pazi, da bo njegov želodec miren in jé ob točno določenih urah; popušča v svoji veri in jo zamenja za krožnik leče, da se le ne bi odpovedal svojemu položaju ... In potem predrzno ali pohujšljivo uporablja oznako kristjana za svoje povzpetništvo. Ne! Ne sprijaznimo se z zunanjimi oznakami: hočem, da ste kristjani v celoti, nerazdvojeni; in da bi to dosegli, morate brez izgovorov iskati primerno duhovno hrano.

Iz osebne izkušnje vam je znano — to sem pogosto ponavljal z namenom, da bi bilo manj obupovanja — da je notranje življenje sestavljeno iz začenjanja in ponovnega začenjanja, vsak dan. In v svojem srcu boste začutili, tako kakor jaz v mojem, da se je treba nenehno boriti.

Verjetno ste pri spraševanju vesti opazili — tudi meni se dogaja enako; oprostite, da govorim o sebi, toda medtem ko vam govorim, skupaj z Gospodom obravnavam potrebe svoje duše —, da vedno znova utrpite majhne neprijetnosti, in včasih se vam lahko zazdijo ogromne, ker razkrijejo očitno pomanjkanje ljubezni, izročitve, duha požrtvovalnosti, obzirnosti. Z iskrenim kesanjem povečujte hrepenenje po zadoščevanju, toda nikoli mi ne izgubite miru.


14

Na začetku štiridesetih let sem veliko potoval po Valenciji. Takrat nisem imel nobenega človeškega sredstva in s tistimi, ki so se kakor sedaj vi srečevali s tem ubogim duhovnikom, sem molil, kjer je bilo pač mogoče, kakšno popoldne tudi na neki samotni plaži. Kakor prvi Učiteljevi prijatelji, se spomniš? Tako piše sveti Luka, ko so s Pavlom odšli iz Tira na pot v Jeruzalem: Vsi so nas z ženami in otroki pospremili iz mesta. Tam smo na obrežju pokleknili in molili.

Nekega dne, v poznih popoldanskih urah, med enim izmed tistih čudovitih sončnih zahodov, smo videli, kako je k bregu prišla barka, in na kopno je skočilo nekaj zagorelih moških, trdnih kot skale, mokrih, z golimi prsmi, tako zagorelih od vetra, da so bili videti kot iz brona. Iz vode so začeli vleči mrežo, ki so jo pripeljali pritrjeno na barko, prepolno srebrno svetlikajočih se rib. Vlekli so z veliko močjo, z občudovanja vredno energijo, stopala so se jim pogrezala v pesek. Nenadoma je tja prišel otrok, prav tako zagorel; približal se je vrvi, jo zgrabil s svojima ročicama in začel vleči z očitno nerodnostjo. Tisti robati ribiči, prav nič uglajeni, so verjetno začutili, kako se je njihovo srce omehčalo, in dovolili so, da je malček sodeloval; niso ga spodili stran, čeprav je bolj kot v pomoč bil v napoto.

Pomislil sem na vas in name; na vas, ki vas še nisem poznal, in name, na to vsakodnevno vlečenje za vrv v tolikih rečeh. Če pridemo pred Boga našega Gospoda kakor ta otrok, prepričani v našo šibkost, toda pripravljeni pomagati pri njegovih načrtih, bomo lažje dosegli cilj: vlecimo k bregu mrežo, napolnjeno z obilnimi darovi, kajti tam, kjer omagajo naše moči, nastopi božja mogočnost.


15

Zelo dobro poznate obveznosti vaše krščanske poti, ki vas bodo brez prestanka in mirno peljale k svetosti; varni ste tudi pred težavami, praktično pred vsemi, saj so vidne že od daleč, od začetka poti. Zdaj vztrajam, da si pustite pomagati, da se pustite voditi duhovnemu voditelju, ki mu izpoveste vse vaše svete načrte in vsakdanje težave, ki vplivajo na notranje življenje, vse polome, ki jih doživite, in vse zmage.

Pri tem duhovnem vodstvu se vedno izkažite zelo iskreni: ne dopustite si, da bi karkoli zamolčali, popolnoma odprite svojo dušo brez strahu in brez sramu. Sicer, glejte, se ta tako ravna in prehodna pot zaplete in tisto, kar na začetku ni bilo nič, se sčasoma spremeni v zanko, ki duší. “Ne mislite, da so tisti, ki se izgubijo, žrtve nenadnega poloma; vsak od njih je bil v zmoti že na začetku svoje poti, ali pa je dalj časa zanemarjal svojo dušo, tako da je moč njegovih kreposti pešala, hkrati pa je malo po malo rasla moč razvad, kar je pripeljalo do tega, da se je žalostno zlomil ... Hiša se ne podre nenadoma, zaradi nepredvidljive nesreče: ali je v njenih temeljih že obstajala kakšna napaka, ali pa je dolgotrajna brezbrižnost tistih, ki v njej živijo, povzročila, da so na samem začetku čisto majhne nepopolnosti spodkopale trdnost ogrodja, zaradi česar se je hiša takrat, ko je prišel vihar ali so narasle hudourne vode, dokončno porušila, s čimer je to zanemarjanje postalo očitno.”

Ali se spomnite zgodbe o ciganu, ki se je šel spovedat? To je le zgodba, duhovita anekdota, saj se o spovedi nikoli ne govori, razen tega cigane zelo cenim. Ubožček! Zares se je kesal: Gospod župnik, obtožujem se, da sem ukradel povodec ... malenkost, ali ne? In za povodcem je bila mula ... in za njo še en povodec ... in še ena mula ... In tako je šlo do dvajset. Otroci moji, enako se dogaja pri našem ravnanju: ko dopustimo povodec, za njim pride cela naveza slabih nagnjenj, slabosti, ki so nizkotne in sramotne. In še nekaj drugega se zgodi v sobivanju: začne se z majhno žalitvijo, konča pa se tako, da živimo obrnjeni stran od sočloveka sredi najbolj ledene brezbrižnosti.


16

Polovite nama lisice, male lisice, uničevalke vinogradov, ker sta najina vinograda v cvetju. Zvesti v malem, zelo zvesti v malem. Če se poskušamo tako truditi, se bomo naučili tudi z zaupanjem zatekati v naročje svete Marije kakor njeni otroci. Ali vas nisem na začetku spomnil, da imamo vsi zelo malo let, toliko, kolikor let smo odločeni, da bomo z Bogom v zaupljivem odnosu? Torej je razumno, da se naša beda in naša majhnost približata veličini in sveti čistosti božje Matere, ki je tudi naša Mati. Lahko vam povem še eno resnično anekdoto, ker je preteklo že toliko let, odkar se je zgodila, in ker vam bo zaradi kontrastnosti in surovih izrazov pomagala razmišljati. Vodil sem duhovne vaje za duhovnike iz različnih škofij. Iskal sem jih z naklonjenostjo in z zanimanjem, da bi se prišli pogovarjat, razbremenit svojo vest, saj tudi duhovniki potrebujemo bratski nasvet in pomoč. Začel sem govoriti z enim od njih, malce surovim, toda plemenitim in iskrenim človekom; malo sem ga podrezal, obzirno in jasno, da bi zacelil katerokoli rano, ki bi morda lahko bila tam notri, v njegovem srcu. V nekem določenem trenutku me je prekinil nekako s temi besedami: Zelo zavidam moji oslici; v šestih župnijah je služila in o njej ni reči nič slabega. O ko bi jaz delal enako!


17

Morda — temeljito si izprašaj vest! — si tudi mi ne zaslužimo take slave, kot jo je ta vaški župnik zapel o svoji oslici. Toliko smo delali, zavzemali smo te in te odgovorne položaje, blestel si v tej in oni človeški nalogi ... toda ali v božji navzočnosti ne najdeš ničesar, kar bi moral obžalovati? Si zares poskušal služiti Bogu in svojim bratom ljudem, ali pa si gojil svoj egoizem, svojo osebno slavo, svoje ambicije, svoj izključno zemeljski in žalostno minljivi uspeh? Govorim vam brez olepševanja, ker se hočem še enkrat zelo iskreno pokesati in ker si želim, da bi tudi vsak od vas prosil odpuščanja. Ob pogledu na našo nezvestobo, na tolike zmote, šibkosti, strahopetnosti — vsakdo ima svoje — iz srca ponovimo Gospodu tisti Petrov skesani vzklik: Domine, tu omnia nosti, tu scis quia amo te! Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad, kljub moji bedi! In drznem si dodati: Ti poznaš mojo ljubezen, prav zaradi te moje bede, saj me vodi k temu, da se oprem nate, ki si moja rešitev: quia Tu es, Deus, fortitudo mea. In od tukaj začnemo znova.


18

Notranje življenje. Svetost v vsakdanjih nalogah, svetost v majhnih rečeh, svetost v poklicnem delu, v vsakodnevnih prizadevanjih ...; svetost, da bi posvečevali druge. Nek moj znanec — nikoli ga nisem dobro spoznal! — je nekoč sanjal, da z letalom leti na veliki višini, vendar ne notri, v kabini: sedel je na krilih. Ubogi nesrečnik, kako je trpel! Videti je bilo, da mu je naš Gospod dal razumeti, kaj se v božjih višinah dogaja z apostolskimi dušami, ki jim primanjkuje notranjega življenja ali ki ga zanemarjajo — živijo v negotovosti, tesnobnosti, nenehno v nevarnosti, da bodo strmoglavile, trpijo in so negotove.

In dejansko mislim, da so v resni nevarnosti, da zaidejo: tisti, ki se spuščajo v akcijo — v aktivizem! — in opuščajo molitev, požrtvovalnost in nepogrešljiva sredstva za to, da bi dosegli trdno pobožnost: pogostnost zakramentov, premišljevalno molitev, spraševanje vesti, duhovno branje, nenehno zatekanje k presveti Devici Mariji in k angelom varuhom ... Vse to z nenadomestljivo učinkovitostjo pripomore, da je kristjanov dan tako prijazen, ker iz njegovega notranjega bogastva tečeta božja milina in sreča, kakor med iz satovja.


19

V osebni intimnosti, v zunanjem obnašanju, v odnosih z drugimi, pri delu se mora vsakdo poskušati obdržati v nenehni božji navzočnosti, s pogovorom — dialogom — ki se ne izraža navzven. Oziroma bolje rečeno, običajno se ne izraža s hrupom besed, mora pa se opaziti v prizadevanju in v ljubečem trudu, ki ga vložimo v to, da bi dobro dokončali svoja opravila, tako pomembna kot malenkostna. Če ne bi nadaljevali s to stanovitnostjo, bi bili le malo dosledni glede na dejstvo, da smo božji otroci, ker bi zapravljali vire, ki jih je Gospod po svoji previdnosti položil v naš doseg, da bi dospeli do popolnega človeka, do primerne doraslosti v Kristusovi polnosti.

Med zadnjo špansko vojno sem veliko potoval, da bi duhovno oskrbel tolike fante, ki so bili na fronti. V nekem strelskem jarku sem slišal pogovor, ki se mi je močno vtisnil v spomin. Blizu Teruela je nek mlad vojak dejal o nekem drugem vojaku, ki je bil, kakor je bilo videti, nekoliko neodločen, malodušen: To ni celovit človek! Zelo bi me razžalostilo, če bi se o kateremkoli od nas lahko upravičeno trdilo, da smo nedosledni; ljudje, ki zagotavljajo, da hočejo biti zares kristjani, sveti, vendar pa temu primerno ne ravnajo, saj pri izpolnjevanju svojih dolžnosti Bogu ne izkazujejo svoje nenehne sinovske ljubezni. Če bi se naše delovanje pokazalo kot tako, tudi ti in jaz ne bi bila celovita kristjana.


20

Poskušajmo v globini srca gojiti gorečo željo, veliko vnemo, da bi dosegli svetost, čeprav vidimo, da smo polni bede. Ne prestrašite se: ob tem, ko napredujemo v notranjem življenju, jasneje zaznavamo osebne napake. Pomoč milosti se spremeni v nekakšno povečevalno steklo in celo najmanjše, skorajda nezaznavno zrnce prahu ali peska vidimo v velikanskih razsežnostih, ker je duša pridobila božjo občutljivost in celo najmanjša senca zmoti vest, ki ji je všeč samo božja čistost. Povej mu, sedaj, iz globine svojega srca: Gospod, zares želim biti svet, zares hočem biti tvoj dobri učenec in ti brezpogojno slediti. In takoj naredi sklep, da boš vsak dan obnavljal te velike ideale, ki te spodbujajo v tem trenutku.

Jezus, ko bi bili mi, ki se združujemo v tvoji ljubezni, vztrajni! Ko bi nam uspelo prenesti v dejanja ta hrepenenja, ki jih ti sam prebujaš v naših dušah! Pogosto se vprašajte: In jaz, zakaj sem na zemlji? Tako boste poskušali doseči popolno, z ljubeznijo napolnjeno dovršitev dela, ki ga vsak dan opravljate, ter pozornost na majhne stvari. Pogledali bomo zgled svetnikov: ljudje kakor mi, iz mesa in krvi, s pomanjkljivostmi in šibkostmi, ki pa so znali zmagati in se premagati zaradi božje ljubezni; opazovali bomo njihovo vedenje in kakor čebele, ki na vsakem cvetu naberejo najdragocenejši nektar, bomo izkoristili njihove boje. Vi in jaz se bomo prav tako naučili odkrivati mnoge kreposti v ljudeh, ki nas obdajajo — učijo nas o delu, o samoodpovedi, o veselju ... — in ne bomo se preveč zadržali pri njihovih napakah; samo kadar bo to nujno potrebno, da bi jim pomagali z bratskim opominom.


21

Kakor naš Gospod tudi jaz zelo rad kramljam o barkah in mrežah, da bi ob teh evangeljskih prizorih naredili trdne in jasno določene sklepe. Sveti Luka nam pripoveduje o ribičih, ki čistijo in krpajo mreže na bregu Genezareškega jezera. Jezus se približa barkam, ki so pristale ob obali, in stopi v eno izmed njih, v Simonovo barko. S kakšno naravnostjo Učitelj stopi na barko vsakega izmed nas! Da bi nam zakompliciral življenje, kakor včasih kdo ponavlja s tarnajočim prizvokom. Gospod se je na naši poti srečal z vami in z mano, da bi nam obzirno in ljubeče zakompliciral življenje.

Potem ko uči iz Petrove barke, se obrne k ribičem: Duc in altum, et laxate retia vestra in capturam! — odrinite na globoko in vrzite mreže za lov! V zaupanju v Kristusovo besedo ga ubogajo in zgodi se čudežni ulov rib. Gospod gleda Petra, ki se prav tako kot Jakob in Janez ni mogel nehati čuditi, in mu pojasni: Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi. In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim. Tvoja barka — tvoji talenti, tvoja hrepenenja, tvoji dosežki — nima nobene vrednosti, razen če pustiš, da Jezus Kristus razpolaga z njo, če dovoliš, da On svobodno vstopi vanjo, če je ne spremeniš v malika. Ti sam s svojo barko, brez Učitelja, bi se — nadnaravno rečeno — napotil naravnost proti brodolomu. Samo če priznaš in iščeš Kristusovo prisotnost in vodstvo, boš varen pred viharji in nesrečami življenja. Vse polôži v božje roke: naj gredo tvoje misli, dobre pustolovščine tvoje domišljije, tvoje plemenite človeške ambicije, tvoja čista ljubezen, preko Jezusovega srca. V nasprotnem primeru bo vse to prej ali slej potonilo v tvojem egoizmu.


22

Če privoliš v to, da Bog gospoduje nad tvojo ladjo, da je On njen gospodar — kakšna varnost! ... Tudi takrat, ko je videti, da je odsoten, da je zaspal, da ne skrbi za nas in se sredi najtemačnejšega mraka dviguje vihar. Sveti Marko pripoveduje, da so se sredi takšnih okoliščin znašli apostoli; videl je, kako se mučijo z veslanjem, kajti veter jim je bil nasproten. Okrog četrte nočne straže je šel k njim tako, da je hodil po jezeru. (...) Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se! Nato je stopil k njim v čoln in veter je ponehal.

Otroci moji, na zemlji se dogaja toliko stvari ...! Lahko bi vam pripovedoval o bolečinah, o trpljenju, o surovem ravnanju, o mučeništvu — prav nič ne pretiravam — o junaštvu mnogih ljudi. V naših očeh, v našem razumu se včasih pojavi misel, da Jezus spi, da nas ne sliši; toda sveti Luka pripoveduje, kako Gospod ravna s svojimi: Medtem ko so se peljali, je zaspal. In nad jezero je prihrumel silen vihar. Čoln je napolnila voda in bili so v nevarnosti. Pristopili so torej, ga prebudili in rekli: Učenik, učenik, izgubljeni smo! In vstal je ter zapretil vetru in razburkani vodi. Ponehala sta in nastala je tišina. Rekel jim je: Kje je vaša vera?

Če se izročimo, se On izroči nam. Potrebno je popolnoma zaupati v Učitelja, se prepustiti njegovim rokam brez pridržkov; mu z deli pokazati, da je ladja njegova, da hočemo, da po svojih željah razpolaga z vsem, kar nam pripada.

Naj zaključim in prosim Sveto Marijo za posredovanje s temi sklepi: živimo iz vere; vztrajajmo z upanjem; ostanimo tesno ob Jezusu Kristusu; zares, zares, zares ga ljubímo; prehodímo in okušajmo svojo pustolovščino ljubezni, ker smo namreč zaljubljeni v Boga; pustímo, da Kristus stopi na našo ubogo barko in prevzame vodstvo v naši duši kot njen Gospodar in Gospod; z iskrenostjo mu izkazujmo, da se bomo trudili vedno ostati v njegovi navzočnosti, podnevi in ponoči, saj nas je On poklical k veri: Ecce ego quia vocasti me! In prišli smo v njegovo stajo, ker nas je pritegnilo njegovo klicanje in žvižgi dobrega Pastirja, z gotovostjo, da bomo le v njegovi senci našli resnično časno in večno srečo.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
  Naprej