Kajti Boga bodo gledali

Zelo dobro veste, da je Jezus Kristus naš vzor, vzor vsem kristjanom, saj ste to pogosto slišali in premišljevali. Tako ste v apostolatu — človeškem pogovoru z božjim pomenom — učili tudi tolike duše, da je postalo že del vašega jaza. Na to ste spomnili, ko ste — kadar je bilo potrebno — uporabili to čudovito sredstvo, bratski opomin, da bi lahko tisti, ki vas je poslušal, primerjal svoje ravnanje z ravnanjem našega prvorojenega Brata, Sina Marije, Božje in naše Matere.

Jezus je vzor. To pravi On sam: discite a me, učite se od mene. Danes bi vam rad govoril o kreposti, ki — čeprav ni ne prva ne edina — v krščanskem življenju deluje kakor sol, ki preprečuje kvarjenje in je preizkusni kamen apostolske duše: to je krepost svete čistosti.

Teologalna ljubezen je prav gotovo najvišja krepost; čistost pa je sredstvo sine qua non, neobhodno potreben pogoj, da bi dosegli ta notranji dialog z Bogom. In kadar je ne ohranjamo, kadar se ne borimo zanjo, sčasoma postanemo slepi: ne vidimo ničesar, kajti posvetni človek ne sprejema tega, kar je od Božjega Duha.

Mi hočemo gledati s čistimi očmi, saj nas spodbuja Učiteljev nauk: Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Cerkev je te besede vedno predstavljala kot povabilo k čistosti. Sveti Janez Zlatousti piše: “Zdravo srce ohranjajo tisti, ki imajo popolnoma čisto vest ali tisti, ki ljubijo čistost. Nobena druga krepost ni tako zelo pomembna, da bi lahko gledali Boga.”

Jezusa Kristusa, našega Gospoda, so v njegovem zemeljskem življenju zasuli s sramotenjem, mučili so ga na vse mogoče načine. Se spomnite? Govorili so, da se vede kot prevratnik in trdili, da je obseden. Ob neki drugi priložnosti so si napačno razlagali njegovo neskončno ljubezen in ga obdolžili, da je prijatelj grešnikov.

Kasneje so — Njemu, ki je zgled pokore in zmernosti — očitali, da obiskuje bogataške mize. Slabšalno so ga imenovali fabri filius, delavčev, tesarjev sin, kot da bi bilo to nekaj sramotnega. Dopustil je, da so mu pravili pijanec in požeruh …Dovolil je, da so ga obdolžili česarkoli, razen tega, da ne živi čisto. Glede tega jim je zaprl usta, ker hoče, da bi mi ta zgled ohranili brez sleherne sence: čudoviti zgled čistosti, svetlobe in ljubezni, ki zna vneti vse ljudi in jih očistiti.

Rad govorim o sveti čistosti in vedno opazujem ravnanje našega Gospoda. On je izkazal veliko rahločutnost v tej kreposti. Prisluhnite, kaj pravi sveti Janez, ko Jezus, fatigatus ex itinere, sedebat sic supra fontem, utrujen od poti sede na rob vodnjaka.

Z očmi vaše duše zbrano opazujte in podoživite ta prizor: Jezus Kristus, pravi Bog in pravi človek, je utrujen od poti in od apostolskega dela. Tako kot se je morda kdaj zgodilo tudi vam, da vas je premagala utrujenost, ker ste bili izčrpani. Ganljivo je opazovati izčrpanega Učitelja. Poleg tega je lačen; učenci so šli v bližnjo vas, da bi poiskali nekaj hrane. Tudi žejen je.

Toda bolj kot telesna utrujenost ga použiva žeja po dušah. Zato ob prihodu Samarijanke, tiste grešne žene, Kristusovo duhovniško srce poskoči v prizadevanju, da bi rešilo izgubljeno ovco, in pri tem pozabi na utrujenost, na lakoto in žejo.

Medtem, ko se je Gospod posvečal tistemu velikemu delu ljubezni do bližnjega, so se iz mesta vrnili apostoli: mirabantur quia cum muliereloquebatur, čudili so se, da je na samem govoril z žensko. Kolikšna skrbnost! Kakšna ljubezen do očarljive kreposti svete čistosti, ki nam pomaga, da smo močnejši, bolj trdni, bolj rodovitni, bolj zmožni delati za Boga, bolj sposobni velikih stvari!

Kajti to je božja volja, vaše posvečenje: () da vsakdo izmed vas ohrani svoje telo v svetosti in časti, ne pa v poželjivi strasti kakor pogani, ki ne poznajo Boga. Bogu pripadamo v celoti, z dušo in s telesom, z mesom in s kostmi, s čuti in z intelektualnimi sposobnostmi. Zaupno ga prosite: Jezus, varuj naše srce! Veliko, močno in nežno srce, ljubeče in obzirno srce, da bo zate prekipevalo od ljubezni, da bomo služili vsem dušam.

Naše telo je sveto, je tempelj Boga, pojasnjuje sveti Pavel. Ta apostolov vzklik mi v spomin prikliče poklicanost vseh k svetosti, ki jo Učitelj namenja ljudem: Estote vos perfecti sicut et Pater vester caelestis perfectus est. Gospod vse ljudi, brez razlike, prosi za odgovor na milost; od vsakogar, skladno z njegovimi osebnimi okoliščinami, zahteva udejanjanje kreposti, ki so lastne božjim otrokom.

Zato se sedaj, ko vas opominjam, da mora kristjan ohranjati popolno čistost, obračam na vse: na samske, ki morajo živeti popolno vzdržnost; in na poročene, ki živijo čistost tako, da izpolnjujejo dolžnosti, lastne njihovemu stanu.

Z božjim duhom čistost ni nadležno in ponižujoče breme. Je vesela pritrditev: volja, obvladovanje, premagovanje, ki ga ne daje meso niti ne prihaja iz nagona; izhaja iz volje, predvsem če je zedinjena z Gospodovo voljo. Da bi bili čisti — in ne zgolj vzdržni ali pošteni — moramo strastí podvreči razumu, vendar iz višjega razloga, ker nas spodbuja ljubezen.

To krepost primerjam s krili, ki nam omogočajo, da lahko v vsakem okolju na zemlji posredujemo božje zapovedi in božji nauk brez strahu, da bi se pri tem umazali. Krila — tudi krila tistih veličastnih ptic, ki lahko poletijo nad oblake — so težka, in to zelo. Toda če bi odpovedala, ne bi bilo letenja. Vtisnite si to v vaš razum, odločeni, da ne boste popustili, če opazite, da so vas oplazili kremplji skušnjave, ki se pojavi tako, da nam čistost predstavlja kot neznosno breme: bodite pogumni! Navzgor! Vse do sonca, na lov za Ljubeznijo.

Vedno me je zelo razžalostilo pravilo nekaterih — mnogih! — ki za stalno smernico svojih naukov izberejo nečistost, s čimer dosežejo — o tem sem se lahko prepričal pri mnogih dušah — ravno nasprotno od tega, kar želijo doseči, kajti tu gre za snov, ki je bolj lepljiva od smole in popači vest s kompleksi ali s strahom, kakor da bi bila čistost duše skorajda nedosegljiv cilj. Toda mi ne. Mi moramo o sveti čistosti govoriti s pozitivnimi in čistimi razmišljanji, s skromnimi in jasnimi besedami.

Pogovarjati se o tej temi pomeni govoriti o ljubezni. Prej sem vam povedal, da mi pri tem pomaga, če se zatečem k presveti človeškosti našega Gospoda, k temu neizrekljivemu čudu Boga, ki se poniža do te mere, da postane človek, in ki se ne čuti ponižanega, ker je nase prevzel meso, kakršno je naše, z vsemi njegovimi omejitvami in šibkostmi razen greha; in vse to zato, ker nas noro ljubi! On se s svojim ponižanjem ne spusti na nižjo raven; nasprotno pa povzdigne nas, nas pobožanstvi v telesu in duši. Odgovoriti z “da” na njegovo ljubezen, z jasno, gorečo in urejeno ljubeznivostjo, to je krepost čistosti.

Vsemu svetu moramo zaklicati, z ustnicami in s pričevanjem našega ravnanja: ne zastrupljajmo srca, kot da bi bili uboge živali, ki jih obvladujejo najnižji nagoni. Nek krščanski pisatelj pojasnjuje: “Glejte, človeško srce ni majhno, saj zaobjema toliko stvari. Njegove veličine ne merite v njegovih fizičnih razsežnostih, temveč v moči njegovega uma, ki je zmožen spoznavanja številnih resnic. V srcu je mogoče Gospodu pripraviti pot, začrtati pravo stezo, po kateri bosta hodili božja Beseda in Modrost. S poštenim ravnanjem in z brezgrajnimi deli pripravite Gospodu pot, zravnajte stezo, da bo po njej božja Beseda v vas napredovala brez spotikanja in vam dala spoznanje njenih skrivnosti in njenega prihoda.”

Sveto pismo nam razodeva, da se to veličastno delo posvečevanja, ki je skrito in čudovito delo Tolažnika, uresničuje v duši in v telesu. Mar ne veste, da so vaša telesa Kristusovi udje? je vzkliknil apostol. Ali naj torej vzamem Kristusove ude in jih naredim za ude nečistnice? () Ali mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas, in da ga imate od Boga in da niste sami svoji? Odkupljeni ste bili namreč za visoko ceno: proslavite torej Boga v svojem telesu.

Nekateri se nasmihajo, ko slišijo govoriti o čistosti. To je smeh — kremženje — izkrivljenih glav, mrtev smeh brez veselja: “Velika večina v to ne verjame,” ponavljajo. Fantom, ki so me spremljali po mestnih četrteh in bolnišnicah madridskega predmestja — od takrat je minilo že veliko let — sem navadno govoril: pomislite na to, da obstaja kraljestvo mineralov; pa kraljestvo rastlin, kjer je golemu obstoju dodano življenje; zatem pride kraljestvo živali, sestavljeno iz bitij, ki — skoraj vsa — čutijo in se premikajo.

Pojasnjeval sem jim, morda nič kaj akademsko, vendar nazorno, da bi morali postaviti še eno kraljestvo — človeško, kraljestvo človeških bitij. Racionalna bitja imajo namreč občudovanja vreden razum, ki je kakor iskrica božje modrosti in človeku omogoča, da lahko samostojno razmišlja. Hkrati ima tudi to čudovito svobodo, zaradi katere lahko po svoji lastni presoji sprejme ali zavrne to ali ono stvar.

In v tem kraljestvu ljudi — tako sem jim razlagal po svoji izkušnji, ki je izhajala iz mojega obsežnega duhovniškega dela — pri normalnem človeku tema spolnosti zavzema četrto ali peto mesto. Na prvem mestu so prizadevanja duhovnega življenja, kakršnega ima vsak posameznik; takoj nato pridejo mnoga vprašanja, ki zanimajo običajne moške in ženske: njihovi starši, njihov dom, njihovi otroci. Zatem pride njihov poklic. In tam, na četrtem ali petem mestu, se pojavi spolni nagon.

Ko sem spoznaval ljudi, ki so to področje spremenili v osrednjo temo svojih pogovorov in interesov, sem pomislil, da so nenormalni, ubogi nesrečniki, morda bolni. Dodal sem še — to je med fanti, katerim sem govoril, sprožilo smeh in šale — da so se mi ti nesrečniki zasmilili enako, kot bi se mi zasmilil deformiran otrok z zelo zelo debelo glavo z obsegom enega metra. To so nesrečni ljudje, do katerih — poleg tega, da molimo zanje — začutimo bratsko sočutje, ker si želimo, da bi ozdraveli od svoje žalostne bolezni; zagotovo pa nikakor niso ne bolj moški ne bolj ženske kakor tisti, ki niso obsedeni s spolnostjo.

Vsi za seboj vlačimo strasti: vsi se spopadamo z istimi težavami, pri katerikoli starosti. Zato se moramo boriti. Spomnite se, kaj je napisal sveti Pavel: Datus est mihi stimulus carnis meae, angelus Satanae, qui me colaphizet; upira se nagibom mesa, ki so kakor Satanov angel, ki ga tepe, kajti brez tega bi se prevzel.

Brez božje pomoči ni mogoče živeti čistega življenja. Bog hoče, da smo ponižni in da ga prosimo za pomoč. Sedaj, v spremljani samoti tvojega srca, moraš zaupno in brez hrupa besed prositi Devico Marijo: Mati moja, to moje ubogo srce se včasih nespametno upira … Če me ti ne varuješ … In pomagala ti bo, da srce ohraniš čisto in hodiš po poti, na katero te je poklical Bog.

Otroci, ponižnost, ponižnost. Naučimo se biti ponižni. Da bi lahko varovali ljubezen, potrebujemo razumnost in pozorno čuječnost ter ne smemo dovoliti, da bi nas obvladal strah. Mnogi klasični duhovni pisci hudobnega duha primerjajo s steklim psom, ki je privezan na verigo: če se mu ne približamo, nas ne bo ugriznil, pa čeprav laja brez prestanka. Če skrbite za to, da v vaših dušah raste ponižnost, se boste zagotovo izogibali priložnostim in se boste odzvali dovolj pogumno, da boste pobegnili pred njimi. Vsak dan se boste zatekali k pomoči iz nebes, da boste lahko mirno in dostojanstveno hodili naprej po tej poti zaljubljenih.

Poglejte, kogar je pokvarilo poželenje mesa, duhovno ni sposoben hoditi, nezmožen je dobrega dejanja, je kot pohabljenec, obležal je na tleh kakor cunja. Ste kdaj videli bolnike s progresivno paralizo, ki ne morejo skrbeti zase, niti sami vstati? Včasih ne morejo niti premakniti glave. Enako se v nadnaravnih stvareh dogaja tistim, ki niso ponižni in so se strahopetno predali nečistosti. Ne vidijo in ne slišijo, ne razumejo ničesar. Hromi so in kakor ponoreli. Vsakdo izmed nas mora klicati h Gospodu, k Materi Božji, in prositi, naj nam nakloni ponižnost in odločnost, da bomo pobožno uporabljali božje zdravilo svete spovedi. Ne dopustite, da se v vaši duši ugnezdi žarišče gnilobe, čeprav bi bilo čisto majhno. Spregovorite. Kadar voda teče, je čista; ko se zajezi, pa postane mlaka, polna odvratne umazanije, in se iz pitne vode spremeni v leglo mrčesa.

Da je čistost mogoča in da pomeni vir veselja, veste tako vi kakor jaz; prav tako vam je znano, da kdaj pa kdaj zahteva nekaj boja. Še enkrat poslušajmo svetega Pavla: Z veseljem pritrjujem božji postavi, v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih. Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti? Ti zakriči še glasneje, če je potrebno, toda ne pretiravajmo: sufficit tibi gratia mea, dovolj ti je moja milost, nam odgovarja naš Gospod.

Včasih sem opazoval, kako se športniku bleščijo oči pred ovirami, ki jih je moral premagati. Kakšna zmaga! Opazujte ga, kako obvladuje te težave! Tako nas opazuje Bog, naš Gospod, ki ljubi naš boj: vedno bomo zmagovalci, ker nam nikoli ne odreče vsemogočnosti njegove milosti. Takrat ni pomembno, da se moramo boriti, kajti On nas ne zapusti.

Je boj, vendar ne odrekanje; odgovorimo z veselja polno pritrditvijo, s svobodno in veselo izročitvijo. Tvoje vedenje ne sme biti omejeno na izogibanje padcu ali priložnosti zanj. Na noben način se ne sme skrčiti na hladno in matematično zanikanje. Ali si se prepričal, da je čistost krepost in da mora kot taka rasti in se izpopolnjevati? Ni dovolj — vztrajam — da smo vzdržni skladno s svojimi okoliščinami: živeti moramo čisto, junaško krepostno. Ta drža zahteva pozitivna dejanja, s katerimi z dobro voljo sprejemamo božjo zahtevo: praebe, fili mi, cor tuum mihi et oculi tui vias meas custodiant, zaupaj mi, sin moj, svoje srce, in razširi svoj pogled na moja polja miru.

Sedaj pa te vprašam: kako se soočaš s tem bojem? Dobro veš, da če se v njem boriš takoj od začetka, je bitka že dobljena. Pojdi stran od nevarnosti, brž ko zaznaš prve iskre strasti, ali celo še prej. Poleg tega se takoj ali že vnaprej, če je le mogoče, pogovori s tistim, ki usmerja tvojo dušo: kajti če na stežaj odprete srce, ne boste poraženi. Eno dejanje in za njim še eno dejanje ustvarjata razpoloženje, nagnjenost, ki ji človek sledi z lahkoto. Zaradi tega se je treba bojevati, da si pridobimo naravnanost h kreposti, naravnanost k mrtvičenju, sicer bi lahko zavrnili Ljubezen vseh Ljubezni.

Poglobite se v nasvet svetega Pavla Timoteju: te ipsum castum custodi, da bomo tudi mi vedno čuječi in odločeni varovati ta zaklad, ki nam ga je izročil Bog. V svojem življenju sem tolike ljudi slišal vzklikniti: O, ko bi le prekinil s tem že takoj na začetku! To so izrekli polni bridkosti in sramu.

Spomniti vas moram, da ne boste našli sreče zunaj vaših krščanskih obveznosti. Če bi jih opustili, bi vas hudo mučila slaba vest in bi bili navadni nesrečniki. Celo najbolj vsakdanje stvari, ki sicer prinašajo nekaj veselja in so dovoljene, lahko takrat postanejo grenke kot žolč, kisle kot ocet, odvratne kot strup.

Vi in jaz zaupamo Jezusu: Gospod, sklenem, da se bom boril, in vem, da Ti ne izgubljaš bitk. Razumem, da če kdaj doživim poraz, se je tako zgodilo, ker sem se oddaljil od Tebe! Naj me vodi tvoja roka, ne zaupaj mi in ne spusti me iz rok!

Pomislili boste: Oče, če pa sem tako srečen! Saj ljubim Jezusa Kristusa! Čeprav sem narejen iz ilovice, si želim doseči svetost s pomočjo Boga in njegove presvete Matere! Seveda ne dvomim v to: za vsak slučaj pa bi te rad vnaprej posvaril s temi spodbudami, če bi se kdaj pojavila kakšna težava.

Hkrati pa ti moram ponoviti, da je življenje kristjana — tvoje in moje — življenje ljubezni. To naše srce je prišlo na svet, da bi ljubilo. In kadar mu ni dano čisto, neomadeževano in plemenito čustvo, se maščuje in se preplavi z bedo. Resnična ljubezen do Boga — torej čistost življenja — je ravno tako daleč od čutnosti kot od neobčutljivosti, od kakršnekoli sentimentalnosti kakor tudi od odsotnosti ali trdote srca.

Žalostno je ne imeti srca. Tisti, ki se nikoli niso naučili nežno ljubiti, so navadni nesrečniki. Kristjani smo zaljubljeni v Ljubezen: Gospod noče, da smo hladni in togi, kakor mrtva snov. Hoče, da smo prežeti z njegovo ljubeznijo! Kdor se zaradi Boga odreče človeški ljubezni, ni zakrknjen samec, kakor tisti žalostni nesrečniki z zlomljenimi krili, ki so zaničevali velikodušnost čiste ljubezni.

Kot sem vam večkrat povedal, so mi pri ohranjanju odnosa z mojim Gospodom pomagale tudi — vseeno mi je, če vedo vsi — tiste ljudske pesmi, ki skoraj vedno govorijo o ljubezni: zares so mi všeč. Mene in nekatere od vas je Gospod izbral samo zase, zato to plemenito ljubezen iz človeških pesmi prenesemo na Boga. Enako naredi Sveti Duh v Visoki pesmi in enako so delali veliki mistiki vseh časov.

Spomnite se tistih verzov svetnice iz Avile: “Če hočeš, da počivam, / hočem počivati iz ljubezni; če praviš mi, naj delam, / pri delu hočem umreti. / Povej mi, kje, kako in kdaj? / Povej, Ljubezen sladka: / kaj hočeš, da storim s seboj?” Ali pa tista pesem svetega Janeza od Križa, ki se tako očarljivo začne: “Pastirček sam je in hudo trpi, / veselja in radosti ne pozna, / le k pastirici misli mu hitijo, / ljubezen silno mu teži srce.” Človeška ljubezen, kadar je čista, v meni vzbuja neskončno spoštovanje, neizrekljiv poklon. Kako ne bi spoštovali te svete in plemenite ljubezni naših staršev, ki jim dolgujemo velik del našega prijateljstva z Bogom? To ljubezen blagoslavljam z obema rokama, in ko so me spraševali, zakaj z obema rokama, je bil moj takojšen odgovor: ker nimam štirih!

Blagoslovljena bodi človeška ljubezen! Toda od mene je Gospod hotel več. In — tako pravi katoliška teologija — izročitev izključno Jezusu zaradi ljubezni do nebeškega kraljestva ter po Jezusu izročitev vsem ljudem je bolj vzvišena kakor zakonska ljubezen, čeprav je zakon zakrament in še več, sacramentum magnum.

V vsakem primeru se mora vsakdo na svojem mestu in s poklicanostjo, ki mu jo je Bog položil v dušo — samski, poročen, ovdovel ali duhovnik — truditi, da bo rahločutno živel čistost, ki je krepost za vse in od vseh zahteva boj, rahločutnost, dovršenost in stanovitnost, to prefinjenost, ki jo je mogoče razumeti samo, kadar se postavimo blizu zaljubljenega Kristusovega Srca na križu. Naj vas ne skrbi, če začutite skušnjavo, ki preži na vas. Eno je čutiti, nekaj drugega pa je privoliti. Skušnjavo je z božjo pomočjo lahko zavrniti. Nikakor pa ni dobro, da se s skušnjavo pogovarjamo.

Poglejmo, katera sredstva za zmago v tem boju za ohranitev čistosti imamo kristjani vedno na voljo, ne kakor angeli, temveč kakor zdravi, močni, normalni moški in ženske. Z vso dušo častim angele, s to božjo vojsko me povezuje velika pobožnost. Ne maram pa, da bi se nas primerjalo z njimi, kajti angelska narava je drugačna od naše, zato bi tako primerjanje pomenilo nered.

V mnogih okoljih obstaja splošno vzdušje čutnosti, ki združeno z nejasnostmi glede cerkvenega nauka številne ljudi pripelje do tega, da upravičujejo kakršnokoli izprijenost ali pa vsaj izkazujejo najbolj ravnodušno tolerantnost do vseh vrst razuzdanih navad.

Kar zadeva telo, moramo biti čisti najbolj, kolikor zmoremo, brez strahu, kajti spolnost je nekaj svetega in plemenitega — je udeleženost v božji stvarjenjski moči — in ustvarjena je za zakon. Tako boste čisti in brez strahu boste s svojim ravnanjem pričevali, da je sveta čistost nekaj mogočega in lepega.

Najprej si bomo prizadevali izostriti našo vest, se poglobiti, kolikor je potrebno, dokler ne bomo prepričani, da smo jo dobro izoblikovali, da dobro razlikujemo med rahločutno vestjo, ki je resnična božja milost, in pretirano tankovestnostjo, ki je nekaj čisto drugega.

Z vso prizadevnostjo varujte čistost, pa tudi tisti drugi dve kreposti, njeni spremljevalki: skromnost in sramežljivost, ki sta kakor njena osebna straža. Nikar lahkomiselno ne spreglejte teh tako učinkovitih vodil, s katerimi se boste ohranili dostojne pred božjim pogledom: pozorno varovanje čutov in srca; pogum — da si upamo biti strahopetni — da zbežimo od priložnosti za greh; pogostnost zakramentov, predvsem zakramentalne spovedi; popolna iskrenost pri osebnem duhovnem vodstvu; obžalovanje, kesanje, zadoščevanje po storjeni napaki. Vse to naj bo pomaziljeno z nežno pobožnostjo do naše Gospe, da bi nam Ona od Boga izprosila dar svetega in čistega življenja.

Če nesrečno pademo, moramo takoj vstati. Z božjo pomočjo, ki nam je ne bo manjkalo, če bomo le uporabili potrebna sredstva, se moramo čim prej pokesati, biti ponižno iskreni ter zadoščevati, in tako se bo trenutni poraz spremenil v veliko zmago Jezusa Kristusa.

Prav tako se navadite bojevati svoj boj na področjih, ki so daleč od utrjenih zidov trdnjave. Ne moremo hoditi in loviti ravnotežje na meji greha: stanovitno se moramo izogibati posredno prostovoljnim dejanjem, zavrniti celo najmanjše pomanjkanje ljubezni ter spodbujati gorečnost po nenehnem in rodovitnem krščanskem apostolatu, ki potrebuje sveto čistost kot temelj in kot enega od njegovih najznačilnejših sadov. Poleg tega moramo svoj čas vedno napolniti z zavzetim in odgovornim delom ter si prizadevati za božjo navzočnost, saj nikoli ne smemo pozabiti, da smo bili odkupljeni za visoko ceno in da smo tempelj Svetega Duha.

Katere druge nasvete vam še predlagam? Tisto, kar so vedno uresničevali kristjani, ki so se zares trudili slediti Kristusu, ter tisti prvi verniki, ki so sami doživeli Jezusovo opogumljanje: reden stik z Gospodom v evharistiji, otroško klicanje k presveti Devici, ponižnost, zmernost, mrtvičenje čutov — “ni dobro gledati, česar ni dovoljeno poželeti,” je opozarjal sveti Gregor Veliki — ter pokora.

Dejali mi boste, da je vse to pravzaprav povzetek krščanskega življenja. Vsekakor ni umestno ločevati čistosti, ki je ljubezen, od bistva naše vere, ki je v tem, da se vedno znova zaljubimo v Boga, ki nas je ustvaril, ki nas je odrešil in ki nas nenehno vodi za roko, čeprav tega v številnih okoliščinah ne opazimo. Ne more nas zapustiti. Hči sionska pa pravi: Zapustil me je Gospod, Gospod je name pozabil. Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Ali vas te besede ne navdajo z neizmernim veseljem?

Po navadi zatrjujem, da obstajajo tri stvari, ki nas na zemlji napolnjujejo z zadovoljstvom in s katerimi si pridobimo večno srečo v nebesih: trdna, rahločutna, vesela in neizpodbitna zvestoba veri, poklicanosti, ki jo je vsakdo prejel, ter čistosti. Kdor se oprijemlje robidovja ob poti — čutnosti, napuha … — bo tam ostal po svoji lastni volji in če se ne popravi, bo nesrečen, ker je obrnil hrbet Kristusovi ljubezni.

Zopet potrjujem, da nas vse teži naša beda. Vendar pa nas ne sme nikoli privesti do tega, da bi šli mimo božje ljubezni, temveč nas mora spodbuditi, da se bomo zatekli k tej Ljubezni, da se bomo odeli s to božjo dobroto, kakor so si nekoč vojščaki nadeli svoj oklep: tisti ecce ego, quia vocasti me — računaj name, tukaj sem, ker si me klical — je naša obramba. Ne smemo se oddaljiti od Boga, ker smo odkrili svoje šibkosti; spopasti se moramo s svojo bedo prav zato, ker Bog zaupa v nas.

Kako bomo zmogli premagati to našo ubožnost? S ponižnostjo in iskrenostjo pri duhovnem vodenju ter pri zakramentu spovedi; na teh rečeh vztrajam zaradi njihovega poglavitnega pomena. K osebi, ki usmerja vašo dušo, pojdite z odprtim srcem; ne zapirajte ga, kajti če se v njem naseli nemi hudič, ga je težko spraviti ven.

Oprostite moji nadležnosti, vendar mislim, da je nujno potrebno kakor z ognjem vtisniti v vaš razum, da ponižnost in iskrenost, ki je njena takojšnja posledica, povezujeta vsa druga sredstva in se izkažeta kot temelj učinkovitosti za zmago. Če pa se v dušo vtihotapi nemi hudič, pokvari vse. Če ga takoj izkoreninimo, se vse dobro konča, srečni smo, življenje gre naprej v pravi smeri. Zato bodimo vedno divje iskreni, toda z razumno olikanostjo.

Rad bi vam pojasnil, da me ne skrbita toliko srce in meso, temveč napuh. Biti ponižni. Ko menite, da imate popolnoma prav, nimate čisto nič prav. Pojdite k duhovnemu voditelju z odprto dušo: ne zapirajte je, kajti — ponavljam — vanjo se naseli nemi hudič, ki ga je težko spraviti ven.

Spomnite se tistega ubogega obsedenca, ki ga učenci niso mogli osvoboditi; samo Gospod je z molitvijo in postom dosegel njegovo svobodo. Tistikrat je Učitelj naredil tri čudeže: prvega, da je obsedeni slišal, kajti kadar nas obvladuje nemi hudič, duša noče slišati; drugega, da je spregovoril; in tretjega, da je šel hudič ven iz njega.

Najprej povejte tisto, za kar si želite, da se ne bi izvedelo. Dol z nemim hudičem! Iz nečesa majhnega, ko to obračate sem in tja, naredite veliko kroglo, kakor se dogaja s sneženimi kepami, in tako se od znotraj zaprete vase. Zakaj? Odprite dušo! Če ste iskreni, vam zagotavljam srečo, ki je zvestoba krščanski poti. Jasnost, preprostost: takšna naravnanost je nujno potrebna. Na stežaj moramo odpreti dušo, da bosta vanjo vstopila božje sonce in jasnost Ljubezni.

Za oddaljitev od popolne iskrenosti ni vedno potreben nepošten nagib; včasih je dovolj že samo zmota vestí. Nekateri ljudje so svojo vest izoblikovali — popačili — tako, da se jim njihova nemost, njihovo pomanjkanje preprostosti, zdi pravilno ravnanje: mislijo, da je prav, da molčijo. To se dogaja celo dušam, ki so bile deležne izvrstnega izobraževanja, ki poznajo božje stvari; morda prav zato najdejo razloge, s katerimi se prepričajo, da je bolje biti tiho. Toda motijo se. Iskrenost je vedno potrebna; izgovori niso sprejemljivi, čeprav so na videz dobri.

Zaključimo ta čas pogovora, v katerem sva ti in jaz molila k našemu Očetu in ga prosila, naj nam dá milost, da bomo živeli to veselja polno pritrditev, krščansko krepost čistosti.

Zanjo ga prosimo po posredovanju svete Marije, ki je brezmadežna čistost. Obrnimo se k Njej — ki je tota pulchra — po nasvetu, ki sem ga že pred mnogimi leti navadno dajal tistim, ki so se čutili nemirne v svojem vsakdanjem boju, da bi bili ponižni, čisti, iskreni, veseli, velikodušni. Zdi se, da so se dvignili vsi grehi tvojega življenja. — Ne obupaj. — Ravno nasprotno: z otroško vero in vdanostjo pokliči svojo Mater sveto Marijo. Ona bo prinesla mir tvoji duši.

To poglavje v drugem jeziku